"Nothing in the world is more yielding and gentle than water.Yet it has no equal for conquering the resistent and tough. The flexible can overcome the unbending; the soft can overcome the hard."

Lao Tse

Salza 2011

V dolini Vinnetuja, Zrmanja (in Krupa)

Zrmanja velja za eno najčistejših hrvaških rek se nahaja na skrajnem jugovzhodnem delu naravnega parka Velebit oz. 70 km vzhodno od Zadra in v svojo dolžino od izvira pri Zrmanja Vrelu do izliva v Jadransko (Novigradsko) morje meri 69 kilometrov.

"Veliki buk" na Zrmanji

Zrmanja je tipična dinarsko-kraška reka in skupaj s pritokom Krupe velja za strogo zaščiteno področje, kjer »rejndžerji« naravnega parka Velebit poostreno izvajajo nadzor nad ribolovom in plovnim režimom na reki. V poletnih mesecih ko je na Zrmanji običajno nizki vodostaj tako obstaja preventivna prepoved vožnje z rafti zaradi uničevanja sedre, je pa vse leto dovoljeno izvajati spuste z kajaki, vendar po veljavni zakonodaji izključno preko pooblaščenih koncesionarjev. Spust se da opraviti v lastni režiji le če imate potrdilo da ste »profesionalni« kajakaš ali pa kot opcija da se s svojim kajakom priključite kakšni drugi vodeni skupini koncesionarja po reki. V vsakem primeru pa plačate vsaj takso parka Velebit v višini 50 kun po osebi.

Od izvira Zrmanje pri Zrmanja Vrelu pa do izliva v morje v Novigradu poprečni padec na kilometer znaša 5,7 metra. V visokem vodostaju Zrmanje je možno vožnjo začeti v zgornjem odseku Ervenik – Palanka (21 km) ali srednjem Palanka – Kaštel Žegarski (11km), kjer zahtevnost ne preseže druge stopnje težavnosti.

Klasična vodena tura koncesionarjev skozi »Veliki kanjon« poteka od Kaštela Žegarskega do železnega mosta v Bilišanih v dolžini 15 kilometrov in je označena z težavnostjo I - IV. Veslaška tura traja od 3 – 6 ur, odvisno od izbire koncesionarja ki ponuja spuste na kraju samem od 210-260 kun. Pomembno je vedeti da cena v razliki nekaj 10 kun lahko pomeni tudi do 3 ure krajši spust, zato se je vselej na začetku potrebno zraven cene pogoditi tudi o trajanju spusta.

Z "nujnimi" postanki smo z Remiga klapo po avtocesti do neobičajnega kampa v Muškovcih ob Zrmanji potrebovali celih šest ur za 390 kilometrčkov. 

"Remiga team" na startu,....

..nekje na Ličkem polju...

...in tik pred ciljem na "Route 66" via Muškovci

»Fast food Zrmanja« ob prihodu v deluje neverjetno domače zaradi same zasnove majhnega kampa ter domačih živali, ki se po kampu prosto sprehajajo. Prijaznost lastnika Nenada in njegovega osebja pozitivno prekaša vsa pričakovanja prišleka, verjetno se tudi zato bivši gosti iz spustov radi vračajo na pogovor ob požirku pijače in na pristno pripravljeno hrano. Navkljub vsemu smo z ekipo v majhnem kampu  presenetljivo nočili sami, kar pa ima v »divjini« tudi svoj čar!

prijazni kamp "Fast food Zrmanja"

kopališče pri kampu ob sončnem zahodu

Na start v Kaštel Žegarski se v jutranjih urah iz kampa po dogovoru odpravimo kar z lastnim kombijem, kjer nas pred deseto zjutraj pri mlinu že čakata Mare in Tibor. Le-ta vsej zbrani skupini pred pričetkom spusta podelita osnovne varnostne napotke veslanja v kajakih dvojcih. Midva z Vitom se zraven skupine spraviva v svoje enojce kot kakšni beli vrani, pri tem pa se morava zahvaliti Tiborju da je nekje izbrskal tisto rešilno krovnico, katero smo čisto po slučaju pozabili kar doma..

priprave na spust v Kaštel Žegarskem

Vodostaj na startu zgleda precej nizek in tu je Zrmanja počasna rečica katera se vije skozi suho, prekrasno kraško pokrajino. Ob reki raste divja makija, tu in tam se zraven raznovrstnih vrb prepozna kakšno sadno drevesce (slive, fige). Fige, joj! Če bi vozili to turo v avgustu  pomislim, bi se jih lahko krepko najedli!

Zrmanja na startu pri nizkem vodostaju

Tandem 1: Bastard in Krutec

Tandem 2 : Beštija in Mašina

Po prvem kilometru ali dveh se z Vitom z enojcem načrtno drživa na skrajnem koncu razvlečene skupine, pri tem pa seveda po nepisanem pravilu vplivava na potek celotne ture pri vseh ostalih udeleženih. Namen naše klape je seveda bil, da v kanjonu Zrmanje in Krupe prebijemo čimveč dneva na reki, vendar pa se je skupina že na samem startu podaljšala zaradi nekaj nemških penzionistov, ki so na  odveslali naprej kot da jih preganja slaba vest. Z Vitom sva na nek način sodila k vodeni skupini, po drugi plati pa spet ne. Negodovanje skiperja Tiborja da naj pospešimo in priključimo ostali skupini se kasneje je izkazalo v spremembi strategije; on je namreč prevzel čelo skupine in vodenje zadnjega dela ekipe prepustil skiperki Mare. Pa še delovalo je...

Vstop v "Veliki kanjon"

 Počasi se pričnejo kazati obrisi kanjona in do 300 metrov visokih sten ki se spuščajo strmo v Zrmanje.. Ko se iz kajaka oziram po strmih pečinah in kamnitih plazovih se mi zdi, da bo zdaj, zdaj odjeknil strel Vinnetuja iz njegove srebrne puške. 

Čeprav nismo imeli v kanjonu bližnjega srečanja z nobenim kačonom, jih verjetno na teh skalah kar mrgoli. Vodni in obvodni živalski svet je v kanjonu pester, najlepše pa je iz kajaka opazovati množico kačjih pastirjev  kateri krožijo ob vodi in počivajo na množici lokvanjev.

pestra vodna flora

Zrmanja z vstopom v kanjon upočasni svoj tok in vznemirjenje vseh veslačev se stopnjuje z ti. »buki«, slapovi ki preko naravnih sedrnih ovir pospešijo tok vse mirnejše reke. Buki so nastali s nalaganjem kalcijevega karbonata preko vodne flore, pri čemer pa prirast sedre v idealnih pogojih znaša borih 1-2 cm letno. Zaščita ekosistema Zrmanje je tako razumljiva in nujna.

eden izmed številnih bukov na Zrmanji

Sotočje Krupe (levo) in Zrmanje (desno)

Na sotočju Zrmanje in Krupe nadaljujemo navzgor proti toku Krupe nekajsto metrov in deponiramo kajake na levem bregu. Ko se skobacam iz moje lupine me preseneti prošnja Tiborja, če mu posodim kajak in opremo za skok na 8-metrskem »Dragičeviča buku«. Seveda mu ustrežem in zmenenimo se da podvig tudi posnamemo. Naša skupina nadaljuje pešake proti 5 minut omenjenem slapu, kjer je prekrasen kotiček za malico in priložnost za kopanje v tolmunu. Ko čakamo na predrzni skok, še ovekovečimo zgodovinski »Remiga team« pred slapom. Tiborja čakamo na skok kar nekaj časa, pol pa BAAMMM!!

Prekrasen skok, aplavz vse zbrane množice Tiborju je bil na mestu. Ko se vračamo nazaj proti opremi pa prija še masaža na manjšem sedrnem slapu; ob tem pa Mašina vidno uživa.

Mašini pri(ha)ja!

Rejndžer iz Chucktowna

Nadaljujemo spust nazaj proti sotočju Krupe in Mrežnice in že čez dvesto metrov nižje vstopimo v najglobji del kanjona, čigar ponos je 13-metrski »Visoki Buk«. Ta slap je ikona Zrmanje in ni vozen, zato smo izstopili na levem bregu in pripravili kajake na spust po vrvi. Beštija in Mašina se ponudita pri spuščanju kajakov nad slapom. Manjše enosede se sicer da z nekaj muke prenesti po kozji potki okrog slapa, vendar je potrebna precejšnja previdnost. Kajaki so se na vrvi zaradi neprimernih karabinov kar naprej zatikali na sredini vrvi, pri čemer je bilo potrebno kar nekaj muje da smo jih spravili čez slap.

spuščanje kajakov čez Veliki buk

Pogled na veliki buk iz skalne police, kjer se je pred leti odlomila skala in  ugasnila človeško življenje

Čez nekaj dva kilometra občudovanja vredne pokrajine in prevoženih nekaj manjših sedrnih prekatov sledi postanek in ogled Gazinega Kuk-a, 2,5 metrskega slapa tehnične zahtevnosti III-IV. Obvoz po levi strani slapa je nekoliko manj zahteven, vendar je zavoj ali zaveslaj ostro v levo nujen če se nočeš soočiti s skalo pred teboj.. No, Bastardu in Krutecu je prav soočenje s skalo prevrnilo kajak, na srečo ni bilo hujših poškodb. Kajake je sicer možno z nekoliko muje prenesti na desni strani brega, vendar koncesionarji tega ne prakticirajo..

Sledilo je še nekaj veslanja po mirni vodi in najglobjem delu kanjona proti zadnjem slapu, Ogarinem buku ki meri 3 metre. Whoaa, skok s kajakom enojcem je bil prav osvežujoč! Čez nekaj ovinkov po Ogarinem kuku se prikaže cilj 15 kilometrske etape, železni most v Bilišanah. Mislim si, kako priročno da smo etapo zaključili pri Fast food-u Zrmanja. Odbrzim še po kombi na start etape, sledi zaslužena piratska večerja in kozarček ruma ob igranju blackjacka pozno v noč. Orkanska burja ki prične pihati, naznanja pestro noč, katero si bomo zjutraj vsi zapomnili po polomljenih šotorih...

Dolina Vinnetuja, se zagotovo vidimo naslednjič!!! 

Legendarni Zrmanja team: Bastard, Mašina, Tekočina, Krutec, Sicko in Beštija

Podatki o rečni trasi:

Vstop: Kaštel Žegarski, mlin  (49 m.n.v.,  44°09'44.00" S,  15°51'04.84" V)

Izstop: Bilišane, železni most (16 m.n.v., 44°11'49.00" S,  15°46'08.03" V )

Skupna dolžina trase: 15,0 km

Višinska razlika na trasi: 33 m 

Višinski padec: 2,4 ‰

Zahtevnost: DV do I - III(IV) 

Porabljen čas za traso (s počitki): 5,5 ur

Mrežnica 2.del

Mrežnica je po dolžini ena manjših Hrvaških rek, saj njena skupna dolžina znaša le 63 km. Izvira na območju blizu Slunja ter se v Karlovcu izliva v Korano. Mrežnica je sicer majhna toda po lepoti vsekakor sodi med največje oz. najlepše (Hrvaške) reke saj je glede na biološko raznovrstnost pravi biser. Njena izjemna čistost in nedotaknjenost se izkazujeta v pitnosti njene vode v vsej njeni dolžini, bogata flora in favna pa privabljata obiskovalce z vsega sveta.

 Začetek spusta sva locirala pri mostu v vasi Tržič Tounjski. Zelo hitro sva ugotovila, da bo omenjeni odsek točno takšen, kot sva upala da bo. Speljan skozi neokrnjeno naravo, brez znakov civilizacije. Prav neverjetno je kako se pozna, če ob reki ni speljane ceste, ki bi "kontaminirala" mir, ki ga na tovrstnih odpravah iščeš oz. pričakuješ. 

Start pri mostu v vasi Tržić Tounjski

Mrežnica v omenjenem odseku ne preseže 1 zahtevnostne stopnje, kar jo uvršča med manj nevarne reke (če odmislimo minirano območje okrog nje). Je primerna bolj za začetnike in tiste, ki jim adrenalin na vodi ni primarni dejavnik pri izbiri rek. Vodostaj reke zna v poletnih mesecih pasti pod 50 cm, zato sva imela z njim kar nekaj sreče, saj je skala ob mostu kazala na 56 cm. 

Mrežnica ima kar nekaj majhnih slapov, ki jih je tudi brez težav mogoče prevoziti, ostale je pač potrebno obhoditi. Prva izmed manjših slapov takoj na začetku sta slap Reljića (0,5m) in slap Jagodića (1,5m). Pri slednjem je enostavneje, toda manj zabavno prevoziti po skrajni desni strani, saj ne pride do preloma (kaskad) ampak manjše brzice. 

Slap Jagodića

Slap Reljića

Zanimivost Mrežnice so tudi številne (kraške) jame ob njej, ki porajajo vprašanja in zbujajo domišljijo o morebitnem zgodovinskem obstoju pračloveka na tem območju. 

Jama ob Mrežnici

Lepota avanturnega kajakaštva se skriva tudi v skavtanju, raziskovanju okolice reke, kjer, ko pride do nevarnosti (previsokega slapu, da bi ga prevozil npr.), izstopiš in preveriš, če je temu res tako. Če ja, potem veš, da bo treba kajak nosit. Za to pa je potrebno poznat pot, ki pa jo moraš predhodno še "naštudirat". In tako se je tudi zgodilo pri največjem slapu na Mrežnici - Šušnjar.

Slap Šušnjar

Slap Šušnjar

Slap je visok cca. 15m in je za izkušenega veslača verjetno lepo vozen, vendar tovrstne drznosti zaradi pomanjkanja znanja žal še nimava, zato sva ga morala obhoditi. Ampak tako sva si ga lahko ogledala z vseh strani in celo našla idealen prostor za počitek in malico pri mlinu Šušnjar.

Iskanje primernega vstopa nazaj v reko

Skavtanje za obhod slapu

Za Šušnjarom nastopi kompleks 4 zaporednih slapov in kaskad imenovanih Korački slapovi. Najvišji izmed njih meri vsega 1,1m in je bolj kot zaradi slapov ostal v spominu zaradi razprostranosti doline v kateri so.

Korački slapovi

Prevozila sva še slap Benić (1,4m), kjer sva naredila tudi nujen "sirup" počitek, nato naprej do mosta pri slapu Žarin (2m) ter nato do slapu Klarić (4m), ki je vsaj meni bil osebno najzanimivejši. Slednjega sva zaradi neprimerne dostopnosti pri samem vhodu na slap bila primorana prenositi. 

Slap Benić

Slap Žarin

Po 6h sva prispela nazaj v sastavce (Ratkov kemp). Reko bi lahko priporočal vsem, ki jim okolje v katerem veslajo pomeni več od samega iziva na reki. Adrenalinska reka to ni, to je dejstvo, zato za izkušene kajakaše verjetno ne predstavlja večjega izziva. Primerna je za kanu in vse tiste, ki jim veslanje pomeni način druženja v naravi. Definitivno se vrnem, toda tokrat začnem od Čičinega mosta, kar bi razdaljo podaljšalo za kakšne 3km.

Mrežnica - 1.del

Z jožetom se dobiva na kavi in skušava doreči plane za čez vikend. Minilo je že kar nekaj časa od Ljubljanice in čas je za novo reko. Novo akcijo. Idej je veliko, morda celo preveč, zato se nekako ne uspeva poenotiti okrog izbire. Delno tudi zaradi vremenske napovedi, ki je nakazovala na sodni dan. Izbereva Mrežnico.

Razsežnosti najinega "tripa" se nato zavem šele, ko se v soboto zjutraj ob 6h vsedeva v avto. Greva v divjino! Garmin izračuna 3h pot. Nato pa ...

Pri Tounju zavijeva iz glavne ceste Karlovac - Josip dol na makedamsko cesto, ki bi naju morala, sodeč po Garminovih navodilih, voditi do izliva Tounjčice v Mrežnico. Na tem mestu sva nameravala tudi postaviti šotor in pustiti kolo, s katerim bi se lahko po koncu veslanja vrnila po avto. Po 5 min vožnje na tej razgibano odročni cesti, kjer ni bilo žive duše, sva kaj hitro ugotovila, da bo tisti, ki bo moral voziti po avto, hm...najeb...Še posebej zato, ker je območje okrog ceste (in obeh omenjenih rek), močno minirano in je zato občutek vožnje po njej, neprijeten.

Močno minirano območje Tounja

Pri vasi Kamenica srečava prve ljudi, ki začudeno opazujejo, ko se peljeva mimo njihovih hiš. Na razdalji 7 km od glavne ceste se začneva spraševati ali sva sploh na pravi poti, saj je Garmin že zdavnaj obupal nad končnim ciljem. Naenkrat se me je zaradi negotovosti okrog končne destinacije (kraja postavljanja najinega bivaka) začela lotevati rahla nervoza. Vreme se je medtem namreč skristaliziralo. Okolje okrog Mrežnice je, če odmisliš minska polja postajalo vsebolj neokrnjeno in neposeljeno. Sanjski "get away" od betonske džungle in 40 urnega delovnika v pisarniški kletki. Civilizacija je tu na time outu.

Prispeva do razpotja ceste, kjer naju je Garmin na vso moč skušal usmeriti desno, medtem ko Jože s svojo orientacijo "propagira", da zavijeva levo. Nato zagledava dva domačina, od katerih eden, z resnim obrazom začne prihajati proti avtu. "Jože, to se ne bo dobro končalo", pravim. Prav smešno je kako lahko strah zaradi nevednosti oz. nepoznavanja vzbudi neupravičene predsodke do tujca in okolja v katerem se znajde. Moški, pride do avta, se nasloni na okno, pogleda v notranjost in pravi: "Dobar dan momci, idete kod mene u kemp?"

WTF!? Kemp? Eeeee....eee, ima kemp ovdje??????. "Jaz sam vlastnik zemlje dole kod Mrežnice, i možete, ako želite, tamo staviti vaš boravak. Cjena, 5 EUR." Ko stvari zgledajo prelepo, da bi bile res, se umakni pravijo. In se motjio! Nama že sama radovednost ni dovolila, da bi odklonila povabilo. Slediva avtu, ki naju vodi, po levi cesti (toliko o zanašanju na tehnologijo). Prispemo v Sastavce, majhni kraj sredi ničesar, ki izgleda tako, kakor da bi si ga Bog izbral za mesto svojega počitka. "High 5 stari, zegn pa taki", pravim.

Pot do Robinzonskega kempa Slap - Sastavci

Cesta nas pripelje točno na stičišče Mrežnice in Tounjčice, kot sva uspela videti na Google Earth. Razlika je bila samo v tem, da se v njem nikakor ni dalo razvideti kakršnegakoli znaka urejenega bivakiranja ob reki. Presenečenje, ko sva prispela do reke je bilo vsaj takšno, kot ga je verjetno kdaj doživel James Cook na kakšnem izmed svojih potovanj ob obalah Avstralije. 

Obnovljeni mlin na stičišču Tunjčice in Mrežnice

Robinzonski "smještaj" Slap

Lastnik enega najlepših kosov zemlje ob celotni dolžini Mrežnice je g. Ratko, Ogulinčan, profesor hrvaščine, naravoljub in strastni zagovornik, da območje med Slunjem (bližina izvira Mrežnice) in Tounjem postane naravni park. Koliko mu lahko to ob pomoči podobno mislečih tudi uspe, je vprašanje, saj je vojaški lobi, ki ima v okolici Slunja svoja vadbišča, veliko naklonjenost države. Le ta ima s tem večjo strateško in najverejtneje tudi ekonomsko korist. Hrvaška bi namreč morala, če bi želela to območje razglasiti za naravni (nacionalni) park, sprva odstraniti vsa minska polja v okolici, kar pa seveda, glede na obseg območja, staaaane...in to - veliko! Neposredne ekonomske koristi (na katero Hrvaška danes pač verjetno gleda) pa od naravnega parka, vsaj na kratek rok ne more pričakovati.

Močno minirana Karlovačka županija

Kakorkoli, osebno bi "romanje" do Ratkovega kempa priporočal vsakemu, ki si želi tistega pristnega objema narave, v katerem se ti vsaj za trenutek zazdi, da čas teče počasneje in kjer se lahko ponovno zaveš vseh svojih čutil. Še posebej primeren čas je spomladi. Izlet na Mrežnico je primeren tudi za vse tiste, katerih primarni cilj ni veslanje po njej, pač pa splošno uživanje ob reki. Tunjčica se po Ratkovih besedah poleti segreje tudi do 30 stopinj, čista pa je tako, da jo lahko v vsej svoji dolžini piješ, zato je več kot primerna za kopanje. Vso doživetje bi lahko še najbolje ponazoril s podobnostjo ideje filma: Into the Wild.

Hišica v kateri je mogoče tudi prespati

Pri Ratku je v prvi vrsti mogoče šotoriti na prostem, na voljo pa ima tudi 3 pokrito-odkrite hišice (vhod nima vrat, ima pa streho), v katerih si lahko v vročih poletnih mesecih postaviš spalno vrečo ali napihljivo blazino in spiš praktično na odprtem. Posebnost kempa je 200 let stari mlin, ki ga je sam prenovil in je še vedno delujoč. V njem lahko prespita 2 osebi, vendar se je potrebno z njim oz. ženo Elizabeto (ki skrbi za rezervacije) predhodno dogovoriti. V hišici nad mlinom, kjer se hrani razno orodje je v "nadstropju" uredil še dodatna ležišča za 3 osebe. V kempu je tudi velik travnik (tik ob Tunjčici), namenjen za koriščenje športnih aktivnosti. Novost z letošnjim letom bo tudi etnološki muzej, ki je še v izgradnji, v njem pa namerava razstavljati razne artefakte (orodja). 

Ležišča nad starim mlinom

 Najlepše pri vsem pa je bilo to, da sva "kemp" resnično našla po naključju, spontano. Rečem lahko le : Potrebno je doživeti, da lahko dojameš. Zagotovo se vrnem! 

Kajak na divjih vodah (zakaj pa ne)!?

Podobno vprašanje si je verjetno zastavil marsikdo, če že ne za kajakaštvo pa za kakšen drug rekreativni šport. Ali pač, se je smiselno predati kajakaštvu zaradi druženja z istomislečimi posamezniki, pustolovščin ob naravnih lepotah rek in okolice ali je v ospredju tega športa na reki gonilo predvsem adrenalin in izziv?

V evropskem alpskem prostoru je rek različnih težavnosti resnično v izobilju in na nek način nam je ponujeno, da se s tem ali kakšnim sorodnim vodnim športom ob številnih turističnih ponudbah lahko soočimo praktično kjerkoli. Kajakaštvo nas lahko zasvoji relativno hitro, običajno pa pa naš razpoložljiv čas za ta čudovit šport določa ali bomo ostali bolj občasni “vikend” veslači ali pa se bomo kajaku predali tudi bolj pogosto. Predano kajakaštvo v lastni režiji zahteva precej časa; od samega načrtovanja poti in izbiri primernega rečnega odseka pa do izvedbe same poti, veslanja in nenazadnje tudi kakšnega večdnevnega robinzonskega bivakiranja ob rekah. Navkljub relativno velikemu vložku časa in potrpljenja pa ta šport povrne posamezniku sčasoma ogromno nazaj v duhovnem smislu. Čista reka in okoliške lepote na izbrani destinaciji nas “očistijo” vsakdanjih tegob in nas poživijo z novimi izkušnjami, dogodivščine na reki ali kje ob poti pa kasneje radi podoživimo še ničkolikokrat. Velikokrat se na kajaku sam si pri sebi rečem kaj bi vse zamujal če se s tem vodnim športom ne bi ukvarjal - okolico podoživiš skozi “tretje oko”, v četrti dimenziji. Rekreativno kajakaštvo je nenazadnje disciplina katero lahko gojimo v pozno jesen svojega življenja... 

Recimo da te prijatelj povabi na nezahtevno veslaško pustolovščino po imenu sicer poznani reki, vendar pa dotedaj neznani iz poznavanja rečnih tokov in njenih posebnosti. Vse kar si dosedaj vedel o kajakaštvu izhaja iz kakšnega članka ali TV reportaže kjer posamezniki izvajajo vratolomne skoke in spuste skozi divje rečne globeli. Tvoja adrenalinska stran osebnosti ob misli na to poživi, medtem ko se razumna stran vse bolj nagiba k previdnosti. Kako sploh izvedeti če ponujena pustolovščina izpolnjuje tvoja pričakovanja?

Načrt - prijateljem ali znancem je prvo rečno pustolovščino najbolje predlagati “da gremo za dve urci na kakšen spust, se podružimo v naravi na svežem zraku”. Seveda moramo rečno traso kot predlagatelj izleta dodobra poznati in prilagoditi spust začetnikom. Za začetnike v kajakaštvu in osvojitev osnovnih veščin se zadnja leta vse bolj uporablja prilagodljiv “sit-on-top” kajak, kateri se z ustreznimi dodatki za večjo stabilnost lahko uporablja v divji vodi vse do III. stopnje težavnosti.

Izkušnje –  pravilna “gradnja” tehničnih veščin pri športu kot je kajakaštvo je še posebej pomembna za začetnike. Učni uspeh pri osnovah veslanja je za posameznika najboljši pri optimalnem rečnem izzivu. Če reki glede na že osvojeno znanje nismo kos in smo glede na malce zahtevnejše razmere preveč samokritični, običajno ne sledimo pravemu ritmu zamahov in se v telesu bodisi nabira tenzija in tudi že čuti napor –  v tem primeru od od učnega dneva ne odnesemo veliko. Prav tako se za pridobitev tehničnih veščin pri kajakaštvu na divjih vodah ne naučimo na preveč mirnih vodah, pa četudi jih veslamo dan za dnem. Izbira primernosti destinacije za veslanje po divjih vodah je tako ključna, saj se moramo na izbranem rečnem odseku počutiti dovolj suvereno da lahko pilimo svoje izkušnje. Postopno dodajanje zahtevnosti na rečnih odsekih in nekaj potrpežljivosti bo posamezniku dalo pravšnjo mero učnega uspeha. Vse ostalo pa je zgolj kilometrina...

Scena – raziskovanje okolice reke, vzpon na bližnji vrh, športni ribolov ali bodisi kolesarjenje ob izbrani rečni destinaciji je sestavni del pustolovščin s kajakom v lastni režiji. Našteto je običajno del logistike kajakaštva in tudi to da mozaiku dodano vrednost. Ob igri svetlobe v vodi in opazovanju favne in flore ki nas obkroža nas dokaj lahko doleti “popoln dan”, ki se običajno zaključi s prijetno utrujenostjo. Dan na vodi je vselej potrebno doživeti neobremenjajoče v njeni preprostosti in se prepustiti njenem toku. 

Družba - vsak posameznik kateri se kdaj udeleži prvega kajakaškega izleta v skupini ima različna pričakovanja, katera pa je na ravni homogene družbe včasih težavno uskladiti. V kajakaštvu so v družbi vselej dobrodošli posamezniki kateri gojijo podobne predispozicije do tega športa, saj bo interese ne glede na različno starost skupaj najlažje uskladiti. Ne glede na to kam nas popelje naslednji podvig, je interese udeležencev priporočljivo vselej poprej uskladiti in jim aktivnosti napovedati. Kakšen izziv smo pripravljeni sprejeti? Kakšna je težavnost reke? Kako pomembna je okolica in družbeni cilji na podvigu? Kakšen je pričakovan uspeh in vrhunec podviga? Poznavanje okoliščin in odgovori na ta vprašanja običajno zagotavljajo uspeh in izpolnijo pričakovanja od kajakaškega izleta pri celotni družbi.

Ljubljanica

Vse kar sem do nedavnega vedel o Ljubljanici je to, da teče pod Ljubljanskim Tromostovjem in da iz tiste znane kavarne Maček - ob njem, deluje sila neprivlačno in onesnaženo. Na njo si dejansko ne bi nikdar mislil, da bom odšel zavestno. Za otvoritev letošnje veslaške sezone pa sva si izbrala prav njo! Še dan pred tem sva nameravala veslati Kainach, reko blizu Wildona, v sosednji Avstriji. Kainach je namreč po zahtevnostni stopnji približno enak Ljubljanici, t.j 0-1 (praktično, kot jezero) in zato enostaven za začetek sezone. Kasneje sva hitro ugotovila, da je bila izbira Ljubljanica rahlo zgrešena odločitev saj praktično nima toka, ki bi jo naredil razburljivejšo. Odslej vem, da kljub neizkušenosti, takšnih "mučnih ravnic" ne rabiva več trpeti in se lahko poslužujeva drznejših izbir.

Ljubljanica v Verdu

Preveslala sva 10 km (25% celotne dolžine). Od pokopališča v Verdu (blizu Vrhnike) do mosta v Podpeči. Sedaj vidim, da se lahko tudi tako kratka razdalja, zdi kot cela večnost. Vendar, ok. Priznavam Jožetu, da je bilo treba "segreti" kajake za prihajajočo sezono in potrenirati kakšen zavesljaj, nagib, obrat...skratka preizkusiti lastno stabilnost na mirni vodi. Sezona bo še dolga. Priložnosti še veliko...

Mi je pa sedaj jasno zakaj je Ljubljanica tako onesnažena. Za porečje Ljubljanice je namreč značilna visoka gostota prebivalstva, več kot 400 prebivalcev na kvadratni kilometer, kar ima za posledico veliko količino odpadnih voda. V zgornjem toku Ljubljanice je večina teh speljanih v reko, med katerimi je v preteklosti kot največji onesnaževalec izstopala Industrija usnja Vrhnika - IUV. Več kot opazno je namreč, da življenje v vodi in ob njej usiha, saj praktično v celotni preveslani dolžini ni bilo moč zaslediti niti ene ribe (čeprav sva obšla dva ribiča).

Onesnažena Ljubljanica

Ostajajo tako samo race in rečni galebi, ki se pridejo ob brežino reke najverjetneje samo napajati. Presenečenje ob Ljubljanici pa je bila Nutrija, ki po videzu spominja na pižmovko, le da ima sploščen rep in da je večja. Brežina Ljubljanice je vzdolž celotne dolžine precej blatna in tako dokaj nedostopna. Vzrok je seveda v obkrožanju Ljubljanskega barja, močvirni ravnici, ki pa je (mimogrede) od leta 2008 razglašen za krajinski park. Tukaj lahko človek zaenkrat še vedno odmisli mestni vrvež, se sreča z naravo ali se posveti sebi in miru svojih misli. Vendar dnevni kupi odpadkov (v oči bodejo predvsem plastične vrečke na grmovju in drevesih ob reki) izrazito slabšajo ohranjenost naravnega okolja in kakovost bivanjskega prostora na reki in ob njej.

Ljubljanica sredi Ljubljanskega barja

V primeru nujnega izkrcanja (beri: ko mora človek "na stran") je na Ljubljanici sila težko najti primeren prostor za tovrstno olajšanje, zato je bil plavajoči pomol, ki sva ga "vjagala" nekje na polovici poti (sredi L. barja) več kot dobrodošel za oddih oz. PP (pir pavzo). Plavajoča zelena terasa, ki je bila z verigo pritrjena na bližnje drevo zraven sumljive "počitniške" hišice, je imela veliko mizo z dvema klopema na sredini ter ograjo in celo nadstrešek, ki se da v poletni vročini najverjetneje tudi pokriti. Svaka čast za domiselnost!

Plavajoča terasa sredi Ljubljanice

Preostanek reke je bil tehnično popolnoma nezahteven. Reka sicer do Podpeči večkrat spremeni smer. S tem deluje manj frustrirajoče, kot npr. Drava, ki zaradi svoje širine in vidnega spektra po dolžini daje občutek nemoči. Preveslani kilometer na Dravi tako, vsaj optično, deluje daljši kot na Ljubljanici. Ljubljanica se mi zdi zanimiva za klasični kanu, kjer lahko veslača izmenjaje trošita moči pri zavesljajih in ob tem še vedno dobro uživata.

Ljubljanica večkrat zamenja smer

Za "neturni" kajak jo odsvetujem.

Pod črto, me Ljubljanica ni kaj prida navdušila, saj je majhna, počasna, z vidika adrenalinskega užitka nezanimiva reka, ki je za povrh še onesnažena. Reko počasi zapuščajo tudi vse živali. Tako ostajata še samo Urška in Povodni mož...

Kakorkoli, preveslala sva novo reko, naredila nove kilometre, dan preživela na prostem - v stiku z naravo in tako uspešno pobegnila tistemu rutinskemu, hektičnemu vsakdanu, ki ga danes od nas terja hiter, sodoben način življenja. Namen najinega početja je bil dosežen...

Podatki o rečni trasi:
Vstop: Verd, pokopališče  (292 m.n.v.,  45°57'19.25" S,  14°17'59.28" V)

Izstop: Podpeč, most (283 m.n.v., 45°58'28.87" S,  14°25'08.59" V )

Skupna dolžina trase: 11,2 km

Višinska razlika na trasi: 9 m 

Višinski padec: 0,80 ‰

Zahtevnost: DV do I 

Porabljen čas za traso (s počitki): 5 ur