Top 5 destinacij za umirjeno veslanje po Sloveniji

Slovenija velja za eno izmed vodnato najbolj bogatih držav v Evropi. O njenem turističnem pomenu nas velikokrat opomnijo prav tujci, ki se ne morejo načuditi lepote slovenskih rek, o čemer med drugim pričajo tudi priznanja Evropske komisije, ki je letos Sloveniji oz. natančneje reki Kolpi (leta 2008 je ta nagrada pripadla Dolini Soče) podelila nagrado Evropske destinacije odličnosti. Več o samem projektu EDEN (European Destinations of Excellence), ciljih projekta in državah nominirankah si lahko preberete tukaj.

Moj izbor slovenskih rek, idealnih za umirjeno "nedeljsko" veslanje pa sem izbral na osnovi naslednjih kriterijev:

• Reka mora imeti vsaj 10 km neprekinjenega umirjenega vodnega toka, do max. 2 zahtevnostne stopnje
• Malo ovir v vodi in ob njej
• Čistost oz. neoporečnost vode
• Doživetje ob reki in ob njej
• Okolica in lepota narave

5. Drava (Krajinski park od Malečnika do Ptuja) - cca. 25km


Drava je osrednji vodotok severovzhodne Slovenije in energetsko najpomembnejša reka v Sloveniji. Izvira 1.176 m visoko na Toblaškem polju v Italiji. Do Maribora teče po Dravski dolini, od tu pa proti vzhodu po Dravskem in Ptujskem polju, kjer je njen tok počasnejši in tako idealen za sproščujoče veslanje po reki.

Krajinski park Drava se razprostira med malečniškim mostom in občinsko mejo s Ptujem. Park obsega staro strugo Drave in pokrajino ob njej ter tako predstavlja enega zadnjih delov naravne struge reke Drave z ekološko in naravovarstveno najvrednejšimi biotopi. Ker gre za rastišča redke in ogrožene flore in favne, so le-ta po domači in mednarodni zakonodaji deležna posebnega varstva. Na Dravi je bilo doslej ugotovljenih 105 vrst ptic gnezdilk, 15 vrst dvoživk, 9 vrst plazilcev in številni sesalci, med katerimi je najpomembnejša vidra, ki je najbolj ogrožen sesalec v Evropi. Pisane barve preko 30 vrst kačjih pastirjev in več sto vrst metuljev, ki obletavajo še bolj pisane cvetove obvodnega rastlinja, dajejo parku izjemno estetsko vrednost. Tukaj pa so tudi očem skrita naravna bogastva, ki jih najdemo v vodi. Doslej je bilo v Dravi ugotovljenih 43 vrst rib, v pritokih sta bogato zastopana potočni rak in potočni piškur, v mrtvicah sta pogosta polža veliki mlakar in roženi svitek, najdemo pa tudi več vrst školjk.

V park ni možno dostopati kjerkoli, saj je ponekod obrežna rast tako gosta, da je dejansko neprehodna, zato je priporočljivo na reko vstopiti vsaj pri dupleškem mostu.

Reka Drava je zaradi propada mariborske industrije, ki je bil v največji meri pobudnik in investitor v obvodni turizem v tem delu Slovenije, kot tudi zaradi nevlaganja v tovrstno turistično infrastrukturo - praktično mrtva. Zato veliko kajakašev Drave žal ne uvršča na seznam favoriziranih rek po katerih bi želeli narediti spust. Če je to neupravičeno ali ne, vam predlagam, da se ob priliki prepričate sami.

Menim namreč, da če bi na Dravi na novo prenovili in uredili čolnarne z možnostjo izposoje jadrnic, čolnov na vesla in na električni pogon ter pedoline, bi reka lahko zaživela v vsej svoji lepoti, ki jo lahko ponudi tovrstnemu turizmu.

Drava ima najvišji vodostaj v juniju, drugi maksimum se pojavlja novembra.

Reka se uvršča na rep lestvice samo zaradi nekoliko bolj umazane vode kot ostale v naboru. Drugače bi jo po vseh ostalih kriterijih uvrstil na 3. mesto.

4. Sava Bohinjka (od Bohinjskega jezera do Nomenj) - cca. 10 km


Sava Bohinjka je odtok iz Bohinjskega jezera. Po 150 m toka se reka zoži v kratki soteski in nato teče proti vzhodu po ledeniških nasutjih do Nomenje. Tam se obrne proti severu in nadaljuje pot v nekdanji ledeniški soteski med Jelovico in Pokljuko. Pri Bledu se reka ponovno obrne proti vzhodu in se pri Radovljici, tik za jezom združi s Savo Dolinko.

Od jezera do Nomenj (cca. 10 km) je reka, čista, položna in plitka (še posebej poleti), 1. zahtevnostne stopnje. Na tem delu  je tudi veliko ribičev - muharjev, zato je potrebna dodatna mera pozornosti.  V aprilu in maju so obdobja snežene vode, takrat je ponavadi vodostaj nekoliko višji. Večina rečnega toka je za kajakaša lahko dostopen s ceste, ki se vije ob njej. Tolmuni, prelivi in peščine si v vsej svoji razdalji sledijo drug za drugim. Jesen ob Bohinjki je čas čarobnih barv doline, obkrožene z gorskimi vršaci, ki jih je pobelil prvi sneg. Običajno nizek vodostaj.

3. Krka (od mosta v Šmihelu pri Žužembergu naprej)




Reka Krka je ena najdaljših slovenskih rek, ki tečejo izključno po ozemlju Slovenije. Izvira pod Krško jamo, zaključi pa se v sotočju z reko Savo. Krka je ena najbolj značilnih dolenjskih rek in edina slovenska reka, ki ustvarja v strugi lehnjak. Dolina reke Krke je z neločljivim prepletom naravne in kulturne dediščine svojevrsten simbol Dolenjske.



Vsega tri kilometre toka od izvira pa do vasi Krka preide struga reke v nivo doline. Od tu naprej pa se je s svojo strugo globoko pogreznila v mehak apnenec dolenjskega gričevja. Z apnencem bogata voda je nešteto naravnih pragov svojega korita obložila s prej omenjenim krhkim lehnjakom. Vode Krke se izraziteje prelivajo iz tolmuna v tolmun čez kaskade, porasle z zelenim mahom vse do Šmihela pri Žužembergu, nato se tok umiri in nekoliko razširi, reka postane primernejša za umirjeno vožnjo in opazovanje narave okrog nas.  Na Krki so tako zraven ptic, rib in žuželk prisotne še močvirska sklednica (želve), bobri ter tudi mehkužci (škržek). Krka je tako največji in najpomembnejši rečni ekosistem na Dolenjskem.

Poletje in nizek vodostaj sta dejavnika, ki kajakašem ne gresta najbolj v prid. Večina jezov je suhih, voda pa se v ozkih pramenih preliva čeznje, ali pa se skozi luknjičav lehnjak pod gladino izmuzne navzdol. Najvišji vodostaj ima Krka v novembru, najnižjega pa v juliju. Od Soteske navzdol je njen padec minimalen. Od tu dalje tudi pogosto prestopi bregove in poplavlja Pretok meseca marca ne zaostaja veliko za aprilskim, kakor tudi ne decembrski za novembrskim. Zaradi intenzivne poletne evapotranspiracije je močno poudarjen poletni minimum (avgust, julij, september).

Reka je v zgornjem toku v drugem kakovostnem razredu.

2. Kolpa (od Fare do Dola) - 20 km





Reka Kolpa je desni pritok Save. Izvira na Hrvaškem, in sicer v obliki globokega kraškega izvira na nadmorski višini 313 m. Od leta 1999 je obmocje izvira Kolpe del Nacionalnega parka Risnjak. Porecje Kolpe se nahaja na jugozahodnem obrobju Panonske nižine na prehodu iz dinarskega v panonski svet. Reko eni poimenujejo celo - slovenska »riviera«, in je dolga 292 km. Je naša najjužnejša reka. Velja za eno izmed najtoplejših, najčistejših in neokrnjenih rek pri nas. Del reke, na območju od Starega trga do vasi Fučkovci, je zavarovano območje v sklopu Krajinskega parka Kolpa. Je izredno bogata z rastlinstvom in živalstvom, saj lahko med drugim ob sami reki najdemo tudi vidro. O neokrnjenosti reke pa nam pričajo tudi zadnje raziskave, ki so v Kolpi odkrile kar 26 vrst avtohtonih rib.



V poletnem času lahko voda doseže temperaturo tudi do 30^oC, zato jo obiskovalci v teh časih najraje obiščejo, saj je primerna tudi za kopanje.

Reka za veslače ni naporna, zato velja za lažjo in primerno tudi za začetnike.

1. Soča (od Kobarida do Tolmina)

Soča je 137 km dolga reka  v zahodni Sloveniji  (95 km) in severni Italiji (42 km). Izvira 1100 m visoko v Julijskih Alpah, v Trenti. Je ena najlepših in najčistejših slovenskih rek, ki je znana po svoji zelenkasti barvi,  zaradi katere jo imenujejo tudi Smaragdna reka. Poleg edinstvene lepote, zaradi katere jo uvrščam na vrh omenjene lestvice, je po vsem svetu znana predvsem zaradi njenih brzic, ki omogočajo eno najboljših doživetij adrenalinskih vodnih športov v tem delu Evrope.



Soča zraven izkušenejših kajakašev na divjih vodah privablja tudi takšne, ki si želijo mirnejših spustov. Takšnih, pri katerih se lahko udobneje namestiš na sedež svojega kajaka in nato le opazuješ dogajanje na reki in ob njej. Težko je v besedah zajeti lepoto Soče v celoti, ki je ne predstavlja samo tok vode, temveč tudi okolje, v katerem je. Najbolje jo je vsekakor izkusiti na vodi!

Kolpa 2010 - napovednik

Robinzonska avantura po kolpi bo ta vikend 16-18.7.2010. Predlagan potek spusta:

V petek 16.7.  iz MB do Dola pri Starem trgu. Namestitev v šotorih v kampu Muhvič, ki je dobro izhodišče za čolnarjenje po zgornjem delu Kolpe

V soboto 17.7. zjutraj štart od Fare. Sledi lahkoten spust do izhodiščnega kampa v Dolu (cca. 20 km). Reka ni zahtevna in je na posameznih odsekih v tem času nizka, verjetno bo potrebno izstopati in plovila vsaj pri jezovih prenašati. Več o vodostaju rek na spetni strani ARSO.

Več o samem izletu v nadaljevanju...

Po Dravi, od Malečnika do Ptuja

Na reki Dravi so že davno minili časi splavarjev in rancarjev, kateri so po tej reki služili vsakdanji kruh predvsem s prevozom lesa vse do daljne Slavonije. Preteklo stoletje je nekdaj čisto in živahno alpsko reko z energetskimi projekti spremenilo v umirjeno zaspanko, katera pa se ob močnih nalivih in dalj časa trajajočemu deževju z dodatnim metrom ali dvema občasno prebudi in rada prestopi bregove, predvsem na delu, ki od Maribora teče naprej po Dravskem polju. Takoj za štajersko metropolo se reka odcepi v dva dela, regulirano staro strugo in umetno zgrajen kanal kateri odvaja odvečno vodo v 17km odaljeno elektrarno Zlatoličje. Oba vodotoka reke se ponovno združita tik pred večnim mestom Ptuj, kjer je spet moč opazovati reko v vsej svoji veličini. Drava danes na svoji 145km poti skozi Slovenijo zraven svojega energetskega potenciala žal ne ponuja zadostne obrobne turistične ponudbe, katera pa bi s pravim posluhom in razvojnimi projekti občin, društev in posameznikov lahko zaživela. Kljub temu je pohvalno potrebno omeniti, da so na koroškem delu Dravske doline ponovno oživili stare splavarske običaje, medtem, ko se vesele melodije in kriki rancarjev spet razlegajo na Dravskem polju... Stara struga reke Drave rekreativnemu veslaču ne ponuja adrenalinskega naboja, ampak ga v običajnem vodostaju očara s svojo mirnostjo, občasnimi razgibanimi rečnimi rokavi, slikovito poraščenim obrežjem in raznolikim spektrom obvodnih ptic. Labodi, sive čaplje, race mlakarice, čigre, galebi in mnoge druge obvodne ptice so predvsem na območju krajinskega parka med Malečnikom in Ptujem v mirnih rokavih našle zatočišče v večjem številu.

Z Vitom sva za najini hibridni »piraji« na lep junijski vikend izbrala prav ta 25 kilometrski zalogaj. Stara struga Drave med Malečnikom in Ptujem velja za najbolj priljubljen del za čolnarjenje na tej reki, še posebej je primeren za kajakaše, kanuiste in mini raftarje. Odsek je tehnično povsem nezahteven in veslačem nudi vsesplošno sprostitev, vendar zaradi svoje dolžine trasa zahteva kar nekaj veslaške kondicije. Spust je možno skrajšati za kakšnih 5 kilometrov, če se za pričetek pustolovščine odločite pri mostu ki prečka reko Dravo v Zgornjem Dupleku. Jutranje sonce tega junijskega dne kaže na lepo poldnevno pustolovščino, katero sva z Vitom namensko želela podaljšati v celodnevno. Za takšno avanturo se z vključenimi veslaškimi postanki potrebuje skupaj od 6 do 7 ur, v kolikor je želja veslača da večkrat postane in ujame kakšen rečni trenutek več na prodnatem otočku, ki jih je na Dravi v izobilju. Kadar dopušča povečan vodni tok, je podvig iz Malečnika do Ptuja možno izvesti tudi v poldrugi uri.

Načrtovan pričetek spusta iz Malečnika s kajaki je bil ob deseti uri iz večje prodnate in kamnite nabrežine, ki jo na desni strani zagleda oko takoj ko se peljemo čez »malečniški most« (iz Maribora proti Malečniku). Takoj za mostom, cca 200 metrov proti Malečniku zavije (prva) ožja asfaltirana cesta desno, kjer lahko takoj po 50 prevoženih metrih ustavimo avto in odložimo veslaške pripomočke.

Drug primeren prostor za pričetek avanture iz Malečnika je cca 2. kilometra za malečniškim mostom na divjem parkirišču (na desni strani ob glavni cesti, tik pod malečniško cerkvijo).

Do prodnate obale med obema mostovoma ki prečkata Dravo v Malečniku je le nekaj korakov po bregu navzgol. Zaradi manjšega nakupa v bližnji trgovini pred se je planiran pričetek spusta nekoliko zamakne, na pol enajsto uro. Nivo vode je običajen in ni visok, zaradi manjšega naliva pretekli dan je zaznati le povečano motnost vode zaradi rečnega mulja. "Sva pripravljena?" "Greva!" Na kajaku vse stvari odloživa v zatesnjeno komoro na kajaku, urediva zadnje podrobnosti in že nestrpno zaveslava po prvih manjših brzicah pod avtocestni most in na levi strani mimo vasi Malečnik. Reka se po začetnem kilometru spusta za vidno umiri, hrup avtomobilov za najinimi hrbti pa umolkne. Zvoke v zraku napolni ptičje čebljanje na drevesih in na vse bolj zaraščenih brežinah struge zagledava prve sive čaplje, ki naznanjajo da sva vstopila v krajinski park reke Drave. Zdi se, da mimo zadnjih hiš na levi z vsakim zavesljajem vstopava globlje v »divjino«.

Po nekaj preveslanih kilometrih, mir v ozračju zopet zmoti brnjenje avtomobilov, izza ovinka pa se po nadaljnih zavesljajih prikaže dupleški most. Pod mostom so še vidni stebrički starega lesenega mostu, katerega je v šestdesetih letih prejšnega stoletja zamenjal zdajšnji,  betonski sodobnik. Vito primakne še nekaj besed: "Ti stebri in ovire ob mostu bi znale ob nižjem vodostaju in nepazljivosti, delovati dokaj nevarno, jih bom dokumentiral!"

Tovrstne ovire so namreč zelo podobne tistim na Soči, blizu Kobarida, kjer se je pred leti tragično ponesrečil italijanski kajakaš, ki je kljub izkušnjam nasedel na "količek" in nato utonil. Močan tok vode mu je ob bočnem trku spodnesel kajak in ga prepolovil. Kasneje so ugotovili, da mu je zlomljena plastična masa kajaka vkleščila noge, tako da ni uspel splavati na površje. Pod mostom se na bližnjem prodnatem otočku odločiva za "pir pavzo", ki nama zapaše, čeprav prave utrujenosti še ni čutiti. Ob počitku se nama celo zazdi, da sonce pri 28 stopinjah (v senci) žge bolj kot v samem kajaku, kjer naju je ob veslanju hladil prijeten vetrič, ki je pihal po reki navzgor.

Po osvežitvi nadaljujeva pot po manjših brzicah, ki se kasneje na vsak kilometer še večkrat ponovijo. Na njih, je zaradi nižjega vodostaja vselej potrebno poiskati del reke z večjim pretokom, saj je tudi s kajakom precej lahko nasesti na plitkejših delih reke. Kjer se nama zazdi, da je voda dovolj globoka, vselej aktivirava skrito orožje najine Piranhe - "skeg", kobilico na kajaku, ki nama občutno olajša brzdati plovilo v ravni liniji.

Vito, ob sončni pripeki vse bolj očitno išče senco dreves ob obrežju reke, na koncu pa osvežitev najde le v vodi. Sam sem se poslužil enostavnejšega trika - lycra z dolgimi rokavi. Deluje!

Krajinski park postaja v osrednjem delu zastavljene poti vse izrazitejši. Rečni bregovi kažejo svojo lepoto z bujno, z grmovjem in drevesi zaraščeno in neobljudeno krajinsko podobo. Glede na lep nedeljski dan bi ob reki pričakoval več ribičev! Le-ti so v goščavju na obeh obrežjih skozi pretekla desetletja naredili niz pešpoti, ki jih sedaj občasno koristijo tudi drugi sprehajalci. Tu in tam na obrežju vabi k počitku na hitro zbita lesena klopca ali je opaziti na pol potopljeno ranco, ki moli iz vode.

Z Vitom se občasno prepustiva toku in tišini, ko zaveslaj vesla skozi vodo utihne in počije roke. Vsake, še tako majhne brzice pa nama prikažejo nasmeh na obrazu. Najina 308 litrska Fusion-a skozi brzice in ovire vselej nalogo opravita z odliko.

V ozadju na gričih Slovenskih goric se nama po nekaj lenobnih ovinkih prikaže obris nekdaj mogočnega gradu Vurberk. Ker je za nama že slaba polovica zastavljene ture, se odločiva za 45 min. postanek na bližnjem gramoznem otočku, da si pripraviva kaj za pod zob. Na otočku poiščeva suho dračje, pripraviva ognjišče in ga zakuriva. Kranjske klobase zapičiva na palice in jih na odprtem ognju dobro zapečeva. Ni lepšega!

S svežo bageto in mlado čebulo kombiniran prigrizek nama počitek v idilični pokrajini da svežih moči za nadaljevanje podviga. Seveda za seboj temeljito pospraviva in nato nadaljujeva pot.

Na desni strani se nama po kakšnem kilometru približujejo Starše in na desnem obrežju se prikažejo "domačini", ki so si s svojimi štirinožnimi prijatelji odločili popestriti vroče nedeljsko popoldne. V daljavi je slišati rezke zvoke sirene...

Kasneje ugotoviva, da le ti prihajajo od skupine veseljakov - "vikend rancarjev". Kaže, da jim je po kratki vožnji vsaj za zdaj zmanjkalo volje za nadaljevanje in so se raje prepustili zabavi na levem bregu Drave, pod Dvorjanami. Med njihovim veseljačenjem je bilo zaznati tudi kanček vzpodbude v klicih, ki so nama bili namenjeni: "Ajmo, veslaj, veslaj..." Njihova modro rumena trobojnica je izdala pripadnost dupleški mornarici!

Najini "piraji" pa brzita naprej. Reka se pod Vurberkom z 90 stopinskim ovinkom obrne v desno in nadaljuje pot ob Krčevini pri Vurberku na levem bregu in Hajdošam na desnem bregu. Omenjen del reke postaja vse mirnejši in širši. Okrepijo se tudi zračni tokovi, ki nekoliko upočasnijo veslanje. Čas se tukaj nekoliko ustavi. Za drevesi se pred nama na bregovih prikaže ptujski grad, ki naznanja bližnji konec te pustolovščine.

Tik pred Ptujem (Ptujsko jezero) se  stara struga ponovno sreča s prej omenjenim umetnim kanalom, kjer se tok občutno poveča in veslaču omogoča lenobni prihod (brez dodatnega veslanja) v naše najstarejše mesto. Na najino veliko presenečenje je "jezero" presenetljivo polno vodnih aktivnosti, od kopalcev na levem obrežju ter majhnih motornih čolnov na sredi, do skupine vodnih motoristov, ki so s svojimi skuterji odvihrali globoko v notranjost kanala, kljub opozorilu, da je vožnja po njem prepovedana.

Vzameva si še nekaj trenutkov za panoramski ogled Ptuja iz reke, nato je čas za zasluženo pivo, kjer nama v gostilni Ribič niti sitni natakar ne more pokvariti razpoloženja ob mislih, da sva danes preveslala kar zajeten rečni odsek.

Čakava na logistiko, za katero poskrbi Nataša, moja boljša polovica. Na poti proti domu je v avtu čutiti prijetno utrujenost, ki se pozna še naslednji dan ali dva...

Podatki o rečni trasi:

Vstop: Malečnik  (249 m.n.v., 46°33'21.84" S,  15°41'00.04" V)

Izstop: Ptuj (227 m.n.v., 46°25'07.72" S,  15°51'59.65" V )

Skupna dolžina trase: 25,00 km

Višinska razlika na trasi: 22 m

Višinski padec: 0,88 ‰

Zahtevnost: DV do I

Porabljen čas za traso (s počitki): 6,5 ur