Začel se je prvi podopustniški teden v avgustu in vesla nisem prejel v roko že slab mesec… Začutil sem notranji nemir ob spoznanju, da bo spet potrebno zaveslat po kakšni okoliški reki. Z Vitom se nekaj dni prej slišiva in premeljeva opcije, katere prednostno prilagodiva vremenu. Za vikend je napovedano nestanovitno vreme z verjetnimi nevihtami, zato kar nekaj napora vloživa v izbiro veslaške destinacije. Večkrat preveriva vremensko napoved z vodostaji ter se naposled med tremi rekami odločiva za avstrijsko reko - Schwarzo.
Na Spodnjem – avstrijskem, 130 km severno od Gradca in 100 km jugozahodno od Dunaja se v dolžini 16,5 km med vasicama Schwarzau na zahodu in Hirschwang na vzhodu razteza slikovita soteska Höllental ("Peklenska dolina"), ki jo skozi apnenčasti gorski masiv planote Rax na jugu (2007m) in gore Schneeberg na severu (2075m) skozi tisočletja izoblikovala reka Schwarza. Širše področje reke Schwarze sodi v naravovarstveno področje Natura 2000, zato je Peklenska dolina priljubljeno in pogosto obiskano izhodišče za pohode ter telesno in duševno sprostitev. V soteski so zraven pohodnikov našli svoj paradiž številni plezalci, ribiči "muharji" in seveda, kajakaši.
Neokrnjenost narave zgornje doline reke Schwarze je bila odločilni razlog za vključitev gorskih izvirov v prvi dunajski vodovod pred 125 leti, le- ta Dunaj oskrbuje z najboljšo pitno vodo na svetu, kar mu zavidajo vsa glavna mesta. Prav zato je kopanje in rekreacija na valovih reke Schwarze v dolini Höllental doživetje zase, voda se poletnih mesecih ogreje tudi do prijetnih 20 stopinj Celzija.
Do izhodiščne vasi Hirschwang je iz smeri Graz najlažje dostopati po avtocestni povezavi A9 ki jo po odcepu S6 mimo Bruck a.d. Mur v smeri proti Dunaju zapustite pri Gloggnitz-u (izvoz B27 Schwarzau im Gebirge,Gloggnitz, Zentrum, Schottwien, OAMTC). Od avtocestnega izvoza nadaljujte skozi Gloggnitz v smeri Reichenau am Rax, kamor nazadnje prispete do izhodiščne točke - Hirschwang an der Rax.
Tu se za vasjo na levi strani nahaja večje parkirišče z žičnico Raxseilbahn, prva avstrijska žičnica ki že od leta 1926 obratuje brez nesreč. Na majhnem parkirišču pod žičnico se je lokalno podjetje odločilo veslačem sponzorirati kotiček, mizico s klopcama in prostor za preoblačenje, ti. “Paddlerplatz”. Tu se nahaja končna postaja našega veslaškega podviga po Schwarzi, kjer uredimo osnovne logistične opravke (kolo priklenjeno na prometni znak je v našem primeru zadostovalo).Za rečni podvig zraven naju z Vitotom se odloči tudi Damijan, v napihljivem Sevylorju. Po dobri cestni povezavi B27 se odpravimo cca. 11 km proti toku reke Schwarze skozi bližjo vas Kaiserbrunn na začetek etape, sotočju reke Schwarze in njenega desnega pritoka, rečice Naßbach. Tu na levi strani manjšega zaselka z nekaj hišami iz glavne ceste opazimo lokalno gostišče 'Gasthaus zur Singerin', na desni pa majhen lesen mostiček ki prečka Schwarzo. Odpeljemo se desno čez most in na manjši travnati površimi začasno parkiramo, da odložimo plovila in veslaške pripomočke čim bližje reki. Domačin nas hitro opomni, da avta tukaj ne smemo puščati, zato ga kasneje premaknemu k bližnjemu gostišču. Ura kaže že pol enajsto, ko po pregledu opreme v šoku spoznam da napihljiv Sevylor na desnem boku močno pušča zrak.
Vse skupaj zgleda kot da je za napihljiv kajak to njegova zadnja vožnja... Ker čas priganja in želimo podvig nadaljevati kot veslaški trojec, ga za silo "zaflikamo" in pustimo da lepilo deluje na obliž celih deset minut (po navodilu naj bi delovalo štiriindvajset ur). Ko kajak napolnimo z zrakom, zgleda žalostno pokvečen - kljub temu pa bo moral zdržat! Glede na dogodek se vsi skupaj potolažimo z enim Puntigamerjem po grlu."Eins, zwei, drei, los gehts!!! Nadobudno se spustimo po reki v prvi desni zavoj in kmalu začutim podrsavanje svoje Piraje po prodnatem dnu, pri čemer si v mislih rečem da bi tistih 11 cm višjega vodostaja resnično pomenilo ravno dovolj za udoben spust. Ta dan je nivo vode v merilni postaji Gloggnitz kazal 164 cm, najnižji priporočen vodostaj za vožnjo s kajakom pa znaša vsaj 175 cm (glej trenutni vodostaj v merilni postaji Gloggnitz )
Sonce je prav prijetno grelo in pri 26 stopinjah v senčki privabilo na bregove reke kar nekaj "kopalcev" (beri - nudistov). Navkljub temu da smo tu in tam ob reki srečali kakšnega kopalca, smo se v divji soteski počutili vsaj kot prvi francoski raziskovalci v zgornjem toku reke Mississippi.
Lepota na reki in ob njej te presune in zaradi mirnega toka Schwarze je ogled okoliških grebenov iz kajaka naravnost čaroben. Od reke se listnat gozd po pobočjih postopoma prepleta z iglastim, nato popolnoma izgine dokler na strmih skalnatih klifih ni zaznati zgolj mogočne omorike, katera je tukaj svojevrstna posebnost. V Evropi jo je namreč moč najti le tukaj in v Črni gori.
Na pobočjih Peklenske doline in ob reki je precej verjetno, da si bo opazovalec z malo sreče iz reke od blizu ogledal gamsa ki si je k reki prišel potešiti žejo. Gamsi na tem področju niso prav nič plašljivi, očitno so vajeni obiskovalcev ob reki.V kristalno čisti vodi reke švigajo rjave postrvi (Salmo trutta fario), katere precej številna populacija se vzdržuje tudi z umetnimi drstišči.
Po 5 kilometrih se počasi se približujemo znamenitemu 'Freiheit-u', kot je ime dobil 100 metrov dolg katarakt v najglobjem delu soteske reke Schwarze (DV 2+ /3+). Ob betonski vodni postaji na desni strani pred 'freiheit-om' postanemo ter si pasti tega odseka pobliže ogledamo po ozki skalni potki, katera je speljana na desni strani reke. Na prvi pogled pri nizkem vodostaju krajši katarakt ne deluje prav nič posebnega, vendar je pri višjem vodostaju potrebna previdnost saj skala na skrajnem desnem koncu katarakta ustvarja nepredvidljiv sifon. Pred leti je ta odsek že terjal človeško življenje. Pri vožnji skozi sotesko je pri višjem vodostaju priporočljivo ostro zaviti v zalivček za večjo skalo na levi strani obrežja(glej spodnjo sliko) .
Soteska se po Freihetu spet nekoliko razširi, Schwarza pa postaja čedalje bolj tehnično zanimiva saj se manjše brzice in razgibani ovinki vrstijo drug za drugim. Na kajaku ni več čutiti podrsavanja zaradi nižjega vodostaja, manjši stranski vodotoki so očitno v strugo doprinesli nekaj dodatne vode.
Cesta B27 skozi peklensko dolino speljana tik ob reki ter jo večkrat prečka, zato je v primeru spremljevalne ekipe zelo enostavno ohraniti kontakt z veslači iz številnih mostov nad reko. Po sedmih preveslanih kilometrih se že vsi željni okrepčitve in počitka približujemo vasici Kaiserbrunn, katera že v svojem imenu kaže na to da je v svoji zgodovini močno povezana z upravljanjem dunajskega vodovodnega režima. Kaiserbrunn je z dvema gostiščema in manjšim brezplačnim prostorom za kampiranje deluje prav prijetno in je dobra izhodiščna točka za plezalce, ki se na tem področju v poletnih mesecih množično zbirajo. Tukaj se na brežini reke odločimo postati in si pripraviti nekaj za pod zob.
Ob postanku na prodnati površini se zaskrbljeno zazremo v vse bolj temne oblake, ki očitno ne prinašajo nič dobrega. Kljub temu da se odločimo zadnji del reke odveslati z malo bolj hitrim tempom, si Vito vzame še nekaj minut časa za kuho njegove legendarne "makaron juhe" iz vrečke. Sam se po pogledu na uro ki kaže nekaj čez drugo uro popoldan šokiran vprašam, kje za vraga smo na spustu porabili toliko časa ?! Čas je za peto prestavo in temperatura ozračja pada sunkovito, zato spokamo stvari in odrinemo naprej.
Reka se večkrat pod pravim kotom zapodi v apnenčaste stene ter ustvarja nepredvidljive tokove, kateri te radi priklenejo ob skalo. Ob tem se vselej spomnim nasveta izkušenega veslača Maksa: " Pubec, z veslom se v taki situaciji vedno nasloni na skalo in se odrini ..."
Damjan se na vodi drži presenetljivo dobro, glede na nesrečno situacijo z napihljivih kajakom. Vsaj slabe volje ni čutiti, ko večkrat postane na nabrežini in dopolni zrak v komore.Zadnjih nekaj kilometrov preveslamo z hitrim tempom, na presenečenje vseh v dobri urci. Rečni odsek pod Kaiserbrunn-om je precej zanimiv, saj je kar nekaj idealnih učnih tokov in protitokov za trening. Najlepši se ob višjemu vodostaju zagotovo nahaja cca. 100 metrov preden se etapa zaključi v Hirschwangu.
Na skorajšen konec etape opozori 90 stopinski ovinek reke v desno. Na obzorju takoj za ovinkom iz reke skoraj ni možno spregledati žičnice na goro Rax. Na levi skalci pred izstopom na desni strani reke me malo zamika "tarzanka", pa se vseeno nobeden ne prepusti skušnjavi...
Nekaj sto metrov naprej na reki se nahaja manjša elektrarna in reka je od tukaj naprej z plovili neprevozna. Kar nekaj previdnosti je potrebno pri prenašanju kajakov čez cesto B27, saj je precej ovinkasta in okupirana z brzečimi motoristi. Ura kaže nekaj čez polčetrto uro, ko rečno avanturo zaključimo na Paddlerplatzu. Damjan se pohvalno žrtvuje in s kolesom še prekolesari tistih 11 km do avta, sledi pospravljanje opreme in že brzimo proti domu. Zgleda da se je vseeno splačalo malo pohitet, saj nas kaj hitro ko vstopimo na avtocesto zajame močno deževje, katero nas spremlja vse do Maribora. Bil je lep dan, ni kaj!
Podatki o rečni trasi:
Vstop: GH Singerin, sotočje rek Naßbach in Schwarza (575m.n.v., 47°46'23.28" S, 15°43'53.19" V)
Izstop: Paddlerplatz Hirschwang, parkirišče pod žičnico Raxseilbahn (519 m.n.v., 47°43'4.96" S, 15°48'22.76" V )
Skupna dolžina trase: 11,35 km
Višinska razlika na trasi: 56 m
Višinski padec: 5,07 ‰
Zahtevnost: DV I - II ('Freiheit' II+), DV III (ob spomladni snežnici in višjem vodostaju)
Porabljen čas za traso (s počitki): 5 ur
