Mrežnica - 1.del

Z jožetom se dobiva na kavi in skušava doreči plane za čez vikend. Minilo je že kar nekaj časa od Ljubljanice in čas je za novo reko. Novo akcijo. Idej je veliko, morda celo preveč, zato se nekako ne uspeva poenotiti okrog izbire. Delno tudi zaradi vremenske napovedi, ki je nakazovala na sodni dan. Izbereva Mrežnico.

Razsežnosti najinega "tripa" se nato zavem šele, ko se v soboto zjutraj ob 6h vsedeva v avto. Greva v divjino! Garmin izračuna 3h pot. Nato pa ...

Pri Tounju zavijeva iz glavne ceste Karlovac - Josip dol na makedamsko cesto, ki bi naju morala, sodeč po Garminovih navodilih, voditi do izliva Tounjčice v Mrežnico. Na tem mestu sva nameravala tudi postaviti šotor in pustiti kolo, s katerim bi se lahko po koncu veslanja vrnila po avto. Po 5 min vožnje na tej razgibano odročni cesti, kjer ni bilo žive duše, sva kaj hitro ugotovila, da bo tisti, ki bo moral voziti po avto, hm...najeb...Še posebej zato, ker je območje okrog ceste (in obeh omenjenih rek), močno minirano in je zato občutek vožnje po njej, neprijeten.

Močno minirano območje Tounja

Pri vasi Kamenica srečava prve ljudi, ki začudeno opazujejo, ko se peljeva mimo njihovih hiš. Na razdalji 7 km od glavne ceste se začneva spraševati ali sva sploh na pravi poti, saj je Garmin že zdavnaj obupal nad končnim ciljem. Naenkrat se me je zaradi negotovosti okrog končne destinacije (kraja postavljanja najinega bivaka) začela lotevati rahla nervoza. Vreme se je medtem namreč skristaliziralo. Okolje okrog Mrežnice je, če odmisliš minska polja postajalo vsebolj neokrnjeno in neposeljeno. Sanjski "get away" od betonske džungle in 40 urnega delovnika v pisarniški kletki. Civilizacija je tu na time outu.

Prispeva do razpotja ceste, kjer naju je Garmin na vso moč skušal usmeriti desno, medtem ko Jože s svojo orientacijo "propagira", da zavijeva levo. Nato zagledava dva domačina, od katerih eden, z resnim obrazom začne prihajati proti avtu. "Jože, to se ne bo dobro končalo", pravim. Prav smešno je kako lahko strah zaradi nevednosti oz. nepoznavanja vzbudi neupravičene predsodke do tujca in okolja v katerem se znajde. Moški, pride do avta, se nasloni na okno, pogleda v notranjost in pravi: "Dobar dan momci, idete kod mene u kemp?"

WTF!? Kemp? Eeeee....eee, ima kemp ovdje??????. "Jaz sam vlastnik zemlje dole kod Mrežnice, i možete, ako želite, tamo staviti vaš boravak. Cjena, 5 EUR." Ko stvari zgledajo prelepo, da bi bile res, se umakni pravijo. In se motjio! Nama že sama radovednost ni dovolila, da bi odklonila povabilo. Slediva avtu, ki naju vodi, po levi cesti (toliko o zanašanju na tehnologijo). Prispemo v Sastavce, majhni kraj sredi ničesar, ki izgleda tako, kakor da bi si ga Bog izbral za mesto svojega počitka. "High 5 stari, zegn pa taki", pravim.

Pot do Robinzonskega kempa Slap - Sastavci

Cesta nas pripelje točno na stičišče Mrežnice in Tounjčice, kot sva uspela videti na Google Earth. Razlika je bila samo v tem, da se v njem nikakor ni dalo razvideti kakršnegakoli znaka urejenega bivakiranja ob reki. Presenečenje, ko sva prispela do reke je bilo vsaj takšno, kot ga je verjetno kdaj doživel James Cook na kakšnem izmed svojih potovanj ob obalah Avstralije. 

Obnovljeni mlin na stičišču Tunjčice in Mrežnice

Robinzonski "smještaj" Slap

Lastnik enega najlepših kosov zemlje ob celotni dolžini Mrežnice je g. Ratko, Ogulinčan, profesor hrvaščine, naravoljub in strastni zagovornik, da območje med Slunjem (bližina izvira Mrežnice) in Tounjem postane naravni park. Koliko mu lahko to ob pomoči podobno mislečih tudi uspe, je vprašanje, saj je vojaški lobi, ki ima v okolici Slunja svoja vadbišča, veliko naklonjenost države. Le ta ima s tem večjo strateško in najverejtneje tudi ekonomsko korist. Hrvaška bi namreč morala, če bi želela to območje razglasiti za naravni (nacionalni) park, sprva odstraniti vsa minska polja v okolici, kar pa seveda, glede na obseg območja, staaaane...in to - veliko! Neposredne ekonomske koristi (na katero Hrvaška danes pač verjetno gleda) pa od naravnega parka, vsaj na kratek rok ne more pričakovati.

Močno minirana Karlovačka županija

Kakorkoli, osebno bi "romanje" do Ratkovega kempa priporočal vsakemu, ki si želi tistega pristnega objema narave, v katerem se ti vsaj za trenutek zazdi, da čas teče počasneje in kjer se lahko ponovno zaveš vseh svojih čutil. Še posebej primeren čas je spomladi. Izlet na Mrežnico je primeren tudi za vse tiste, katerih primarni cilj ni veslanje po njej, pač pa splošno uživanje ob reki. Tunjčica se po Ratkovih besedah poleti segreje tudi do 30 stopinj, čista pa je tako, da jo lahko v vsej svoji dolžini piješ, zato je več kot primerna za kopanje. Vso doživetje bi lahko še najbolje ponazoril s podobnostjo ideje filma: Into the Wild.

Hišica v kateri je mogoče tudi prespati

Pri Ratku je v prvi vrsti mogoče šotoriti na prostem, na voljo pa ima tudi 3 pokrito-odkrite hišice (vhod nima vrat, ima pa streho), v katerih si lahko v vročih poletnih mesecih postaviš spalno vrečo ali napihljivo blazino in spiš praktično na odprtem. Posebnost kempa je 200 let stari mlin, ki ga je sam prenovil in je še vedno delujoč. V njem lahko prespita 2 osebi, vendar se je potrebno z njim oz. ženo Elizabeto (ki skrbi za rezervacije) predhodno dogovoriti. V hišici nad mlinom, kjer se hrani razno orodje je v "nadstropju" uredil še dodatna ležišča za 3 osebe. V kempu je tudi velik travnik (tik ob Tunjčici), namenjen za koriščenje športnih aktivnosti. Novost z letošnjim letom bo tudi etnološki muzej, ki je še v izgradnji, v njem pa namerava razstavljati razne artefakte (orodja). 

Ležišča nad starim mlinom

 Najlepše pri vsem pa je bilo to, da sva "kemp" resnično našla po naključju, spontano. Rečem lahko le : Potrebno je doživeti, da lahko dojameš. Zagotovo se vrnem!