Ljubljanica

Vse kar sem do nedavnega vedel o Ljubljanici je to, da teče pod Ljubljanskim Tromostovjem in da iz tiste znane kavarne Maček - ob njem, deluje sila neprivlačno in onesnaženo. Na njo si dejansko ne bi nikdar mislil, da bom odšel zavestno. Za otvoritev letošnje veslaške sezone pa sva si izbrala prav njo! Še dan pred tem sva nameravala veslati Kainach, reko blizu Wildona, v sosednji Avstriji. Kainach je namreč po zahtevnostni stopnji približno enak Ljubljanici, t.j 0-1 (praktično, kot jezero) in zato enostaven za začetek sezone. Kasneje sva hitro ugotovila, da je bila izbira Ljubljanica rahlo zgrešena odločitev saj praktično nima toka, ki bi jo naredil razburljivejšo. Odslej vem, da kljub neizkušenosti, takšnih "mučnih ravnic" ne rabiva več trpeti in se lahko poslužujeva drznejših izbir.

Ljubljanica v Verdu

Preveslala sva 10 km (25% celotne dolžine). Od pokopališča v Verdu (blizu Vrhnike) do mosta v Podpeči. Sedaj vidim, da se lahko tudi tako kratka razdalja, zdi kot cela večnost. Vendar, ok. Priznavam Jožetu, da je bilo treba "segreti" kajake za prihajajočo sezono in potrenirati kakšen zavesljaj, nagib, obrat...skratka preizkusiti lastno stabilnost na mirni vodi. Sezona bo še dolga. Priložnosti še veliko...

Mi je pa sedaj jasno zakaj je Ljubljanica tako onesnažena. Za porečje Ljubljanice je namreč značilna visoka gostota prebivalstva, več kot 400 prebivalcev na kvadratni kilometer, kar ima za posledico veliko količino odpadnih voda. V zgornjem toku Ljubljanice je večina teh speljanih v reko, med katerimi je v preteklosti kot največji onesnaževalec izstopala Industrija usnja Vrhnika - IUV. Več kot opazno je namreč, da življenje v vodi in ob njej usiha, saj praktično v celotni preveslani dolžini ni bilo moč zaslediti niti ene ribe (čeprav sva obšla dva ribiča).

Onesnažena Ljubljanica

Ostajajo tako samo race in rečni galebi, ki se pridejo ob brežino reke najverjetneje samo napajati. Presenečenje ob Ljubljanici pa je bila Nutrija, ki po videzu spominja na pižmovko, le da ima sploščen rep in da je večja. Brežina Ljubljanice je vzdolž celotne dolžine precej blatna in tako dokaj nedostopna. Vzrok je seveda v obkrožanju Ljubljanskega barja, močvirni ravnici, ki pa je (mimogrede) od leta 2008 razglašen za krajinski park. Tukaj lahko človek zaenkrat še vedno odmisli mestni vrvež, se sreča z naravo ali se posveti sebi in miru svojih misli. Vendar dnevni kupi odpadkov (v oči bodejo predvsem plastične vrečke na grmovju in drevesih ob reki) izrazito slabšajo ohranjenost naravnega okolja in kakovost bivanjskega prostora na reki in ob njej.

Ljubljanica sredi Ljubljanskega barja

V primeru nujnega izkrcanja (beri: ko mora človek "na stran") je na Ljubljanici sila težko najti primeren prostor za tovrstno olajšanje, zato je bil plavajoči pomol, ki sva ga "vjagala" nekje na polovici poti (sredi L. barja) več kot dobrodošel za oddih oz. PP (pir pavzo). Plavajoča zelena terasa, ki je bila z verigo pritrjena na bližnje drevo zraven sumljive "počitniške" hišice, je imela veliko mizo z dvema klopema na sredini ter ograjo in celo nadstrešek, ki se da v poletni vročini najverjetneje tudi pokriti. Svaka čast za domiselnost!

Plavajoča terasa sredi Ljubljanice

Preostanek reke je bil tehnično popolnoma nezahteven. Reka sicer do Podpeči večkrat spremeni smer. S tem deluje manj frustrirajoče, kot npr. Drava, ki zaradi svoje širine in vidnega spektra po dolžini daje občutek nemoči. Preveslani kilometer na Dravi tako, vsaj optično, deluje daljši kot na Ljubljanici. Ljubljanica se mi zdi zanimiva za klasični kanu, kjer lahko veslača izmenjaje trošita moči pri zavesljajih in ob tem še vedno dobro uživata.

Ljubljanica večkrat zamenja smer

Za "neturni" kajak jo odsvetujem.

Pod črto, me Ljubljanica ni kaj prida navdušila, saj je majhna, počasna, z vidika adrenalinskega užitka nezanimiva reka, ki je za povrh še onesnažena. Reko počasi zapuščajo tudi vse živali. Tako ostajata še samo Urška in Povodni mož...

Kakorkoli, preveslala sva novo reko, naredila nove kilometre, dan preživela na prostem - v stiku z naravo in tako uspešno pobegnila tistemu rutinskemu, hektičnemu vsakdanu, ki ga danes od nas terja hiter, sodoben način življenja. Namen najinega početja je bil dosežen...

Podatki o rečni trasi:
Vstop: Verd, pokopališče  (292 m.n.v.,  45°57'19.25" S,  14°17'59.28" V)

Izstop: Podpeč, most (283 m.n.v., 45°58'28.87" S,  14°25'08.59" V )

Skupna dolžina trase: 11,2 km

Višinska razlika na trasi: 9 m 

Višinski padec: 0,80 ‰

Zahtevnost: DV do I 

Porabljen čas za traso (s počitki): 5 ur