Schwarza in "Peklenska dolina"

Začel se je prvi  podopustniški teden v avgustu in vesla nisem prejel v roko že slab mesec… Začutil sem notranji nemir ob spoznanju, da bo spet potrebno zaveslat po kakšni okoliški reki. Z Vitom se nekaj dni prej slišiva in premeljeva opcije, katere prednostno prilagodiva vremenu. Za vikend je napovedano nestanovitno vreme z verjetnimi nevihtami, zato kar nekaj napora vloživa v izbiro veslaške destinacije. Večkrat preveriva vremensko napoved z vodostaji ter se naposled med tremi rekami odločiva za avstrijsko reko  - Schwarzo.

Na Spodnjem – avstrijskem, 130 km severno od Gradca in 100 km jugozahodno od Dunaja se v dolžini 16,5 km med vasicama Schwarzau na zahodu in Hirschwang na vzhodu razteza slikovita soteska Höllental ("Peklenska dolina"), ki jo skozi apnenčasti gorski masiv planote Rax na jugu (2007m) in gore Schneeberg na severu (2075m) skozi tisočletja izoblikovala reka Schwarza. Širše področje reke Schwarze sodi v naravovarstveno področje Natura 2000, zato je Peklenska dolina priljubljeno in pogosto obiskano izhodišče za pohode ter telesno in duševno sprostitev. V soteski so zraven pohodnikov našli svoj paradiž številni plezalci, ribiči "muharji" in seveda, kajakaši.

Neokrnjenost narave zgornje doline reke Schwarze je bila odločilni razlog za vključitev gorskih izvirov v prvi dunajski vodovod  pred 125 leti, le- ta Dunaj oskrbuje z najboljšo pitno vodo na svetu, kar mu zavidajo vsa glavna mesta. Prav zato je kopanje in rekreacija na valovih reke Schwarze v dolini Höllental doživetje zase, voda se poletnih mesecih ogreje tudi do prijetnih 20 stopinj Celzija.

Do izhodiščne vasi Hirschwang je iz smeri Graz najlažje dostopati po avtocestni povezavi A9 ki jo po odcepu S6 mimo Bruck a.d. Mur v smeri proti Dunaju zapustite pri Gloggnitz-u (izvoz B27 Schwarzau im Gebirge,Gloggnitz, Zentrum, Schottwien, OAMTC). Od avtocestnega izvoza nadaljujte skozi Gloggnitz v smeri Reichenau am Rax, kamor nazadnje prispete do izhodiščne točke - Hirschwang an der Rax.

Tu se za vasjo na levi strani nahaja večje parkirišče z žičnico Raxseilbahn, prva avstrijska žičnica ki že od leta 1926 obratuje brez nesreč. Na majhnem parkirišču pod žičnico se je lokalno podjetje odločilo veslačem sponzorirati kotiček, mizico s klopcama in prostor za preoblačenje, ti. “Paddlerplatz”. Tu se nahaja končna postaja našega veslaškega podviga po Schwarzi, kjer uredimo osnovne logistične opravke (kolo priklenjeno na prometni znak je v našem primeru zadostovalo).

Za rečni podvig zraven naju z Vitotom se odloči tudi Damijan, v napihljivem Sevylorju. Po dobri cestni povezavi B27 se odpravimo cca. 11 km proti toku reke Schwarze skozi bližjo vas Kaiserbrunn na začetek etape, sotočju reke Schwarze in njenega desnega pritoka, rečice Naßbach. Tu na levi strani manjšega zaselka z nekaj hišami iz glavne ceste opazimo lokalno gostišče 'Gasthaus zur Singerin', na desni pa majhen lesen mostiček ki prečka Schwarzo. Odpeljemo se desno čez most in na manjši travnati površimi začasno parkiramo, da odložimo plovila in veslaške pripomočke čim bližje reki. Domačin nas hitro opomni, da avta tukaj ne smemo puščati, zato ga kasneje premaknemu k bližnjemu gostišču. Ura kaže že pol enajsto, ko po pregledu opreme v šoku spoznam da napihljiv Sevylor na desnem boku močno pušča zrak.

Vse skupaj zgleda kot da je za napihljiv kajak to njegova zadnja vožnja... Ker čas priganja in želimo podvig nadaljevati kot veslaški trojec, ga za silo "zaflikamo" in pustimo da lepilo deluje na obliž celih deset minut (po navodilu naj bi delovalo štiriindvajset ur). Ko kajak napolnimo z zrakom, zgleda žalostno pokvečen - kljub temu pa bo moral zdržat! Glede na dogodek se vsi skupaj potolažimo z enim Puntigamerjem po grlu.

"Eins, zwei, drei, los gehts!!! Nadobudno se spustimo po reki v prvi desni zavoj in kmalu začutim podrsavanje svoje Piraje po prodnatem dnu, pri čemer si v mislih rečem da bi tistih 11 cm višjega vodostaja resnično pomenilo ravno dovolj za udoben spust. Ta dan je nivo vode v merilni postaji Gloggnitz kazal 164 cm, najnižji priporočen vodostaj za vožnjo s kajakom pa  znaša vsaj 175 cm (glej trenutni vodostaj v merilni postaji Gloggnitz )

Sonce je prav prijetno grelo in pri 26 stopinjah v senčki privabilo na bregove reke kar nekaj "kopalcev" (beri - nudistov). Navkljub temu da smo tu in tam ob reki srečali kakšnega kopalca, smo se v divji soteski počutili vsaj kot prvi francoski raziskovalci v zgornjem toku reke Mississippi.

Lepota na reki in ob njej te presune in zaradi mirnega toka Schwarze je ogled okoliških grebenov iz kajaka naravnost čaroben. Od reke se listnat gozd po pobočjih  postopoma prepleta z iglastim, nato popolnoma izgine dokler na strmih skalnatih klifih ni zaznati  zgolj mogočne omorike, katera je tukaj  svojevrstna posebnost. V Evropi jo je namreč moč najti le tukaj in v Črni gori.

Na pobočjih Peklenske doline in ob reki je precej verjetno, da si bo opazovalec z malo sreče iz reke od blizu ogledal gamsa ki si je k reki prišel potešiti žejo. Gamsi na tem področju niso prav nič plašljivi, očitno so vajeni obiskovalcev ob reki.

V kristalno čisti vodi reke švigajo rjave postrvi (Salmo trutta fario), katere precej številna populacija se vzdržuje tudi z umetnimi drstišči.

Po 5 kilometrih se počasi se približujemo znamenitemu 'Freiheit-u', kot je ime dobil 100 metrov dolg katarakt v najglobjem delu soteske reke Schwarze (DV 2+ /3+). Ob betonski vodni postaji na desni strani pred 'freiheit-om' postanemo ter si pasti tega odseka pobliže ogledamo po ozki skalni potki, katera je speljana na desni strani reke. Na prvi pogled pri nizkem vodostaju  krajši katarakt ne deluje prav nič posebnega, vendar je pri višjem vodostaju potrebna previdnost saj skala na skrajnem desnem koncu katarakta ustvarja nepredvidljiv sifon. Pred  leti je ta odsek že terjal človeško življenje. Pri vožnji skozi sotesko je pri višjem vodostaju priporočljivo ostro zaviti v zalivček  za večjo skalo na levi strani obrežja(glej spodnjo sliko) .

Soteska se po Freihetu spet nekoliko razširi, Schwarza pa postaja čedalje bolj tehnično zanimiva saj se manjše brzice in razgibani ovinki vrstijo drug za drugim. Na kajaku ni več čutiti podrsavanja zaradi nižjega vodostaja, manjši stranski vodotoki so očitno  v strugo doprinesli nekaj dodatne vode.

Cesta B27 skozi peklensko dolino speljana tik ob reki ter jo večkrat prečka, zato  je v primeru spremljevalne ekipe zelo enostavno ohraniti kontakt z veslači iz številnih mostov nad reko. Po sedmih preveslanih kilometrih se že vsi željni okrepčitve in počitka približujemo vasici Kaiserbrunn, katera že v svojem imenu kaže na to da je v svoji zgodovini močno povezana z upravljanjem dunajskega vodovodnega režima.  Kaiserbrunn je z dvema gostiščema in manjšim brezplačnim prostorom za kampiranje deluje prav prijetno in je dobra izhodiščna točka za plezalce, ki se  na tem področju v poletnih mesecih množično zbirajo. Tukaj se na brežini reke odločimo postati in si pripraviti nekaj za pod zob.

Ob postanku na prodnati površini se zaskrbljeno zazremo v vse bolj temne oblake, ki očitno ne prinašajo nič dobrega. Kljub temu da se odločimo zadnji del reke odveslati z malo bolj hitrim tempom, si Vito vzame še nekaj minut časa za kuho njegove legendarne "makaron juhe" iz vrečke. Sam se po pogledu na uro ki kaže nekaj čez drugo uro popoldan šokiran vprašam, kje za vraga smo na spustu porabili toliko časa ?! Čas je za peto prestavo in temperatura ozračja pada sunkovito, zato spokamo stvari in odrinemo naprej.

 

Reka se večkrat pod pravim kotom  zapodi v apnenčaste stene ter ustvarja nepredvidljive tokove, kateri te radi priklenejo ob skalo. Ob tem se vselej spomnim nasveta izkušenega veslača Maksa: " Pubec, z veslom se v taki situaciji vedno nasloni na skalo in se odrini ..."

Damjan se na vodi drži presenetljivo dobro, glede na nesrečno situacijo z napihljivih kajakom. Vsaj slabe volje ni čutiti, ko večkrat postane na nabrežini in dopolni zrak v komore.

Zadnjih nekaj kilometrov preveslamo z hitrim tempom, na presenečenje vseh v dobri urci. Rečni odsek pod Kaiserbrunn-om je precej zanimiv, saj je kar nekaj idealnih učnih tokov in protitokov za trening. Najlepši se ob višjemu vodostaju zagotovo nahaja cca. 100 metrov preden se etapa zaključi v Hirschwangu.

Na skorajšen konec etape opozori 90 stopinski ovinek reke v desno. Na obzorju takoj za ovinkom iz reke skoraj  ni možno spregledati žičnice na goro Rax. Na levi skalci pred izstopom na desni strani reke me malo zamika "tarzanka", pa se vseeno nobeden ne prepusti skušnjavi...

Nekaj sto metrov naprej na reki se nahaja manjša elektrarna in reka je od tukaj naprej z plovili neprevozna. Kar nekaj previdnosti je potrebno pri prenašanju kajakov čez cesto B27, saj je precej ovinkasta in  okupirana z brzečimi motoristi. Ura kaže nekaj čez polčetrto uro, ko rečno avanturo zaključimo na Paddlerplatzu. Damjan se pohvalno žrtvuje in s kolesom  še prekolesari tistih 11 km do avta, sledi pospravljanje opreme in že brzimo proti domu. Zgleda da se je vseeno splačalo malo pohitet, saj nas kaj hitro ko vstopimo na avtocesto zajame močno deževje, katero nas spremlja vse do Maribora.  Bil je lep dan, ni kaj!

Podatki o rečni trasi:

Vstop: GH Singerin, sotočje rek Naßbach in Schwarza  (575m.n.v.,  47°46'23.28" S,  15°43'53.19" V)

Izstop: Paddlerplatz Hirschwang, parkirišče pod žičnico Raxseilbahn (519 m.n.v., 47°43'4.96" S,  15°48'22.76" V )

Skupna dolžina trase: 11,35 km

Višinska razlika na trasi: 56 m

Višinski padec: 5,07 ‰

Zahtevnost: DV I - II ('Freiheit' II+), DV III (ob spomladni snežnici in višjem vodostaju)

Porabljen čas za traso (s počitki): 5 ur

Spust po Kolpi – 2010

Spust po Kolpi od Fare do Dola, ki je meril nekaj več kot 21 km je trajal dobrih 8 ur, kar je za skoraj 1/2 več kot smo sprva načrtovali. "4 - max. 5 ur lahkotnega veslanja bomo na vodi", sva z Jožetom prepričevala sodelavce, da so se nama pridružili na tej mini-ekspediciji. Vzrokov za takšno "epsko agonijo" je več, od pogostih daljših postankov ob reki, do različnih čolnov, ki smo jih imeli. Marko in Sašo sta bila z najetim mini raftom seveda v poziciji, s katerim zaradi večjega upora čolna nikakor nista mogla dohitevati naših kajakov. Samotov napihljiv kajak (z velikim volumnom) pa se je na moje veliko presenečenje, sila dobro odrezal in je pri polni hitrosti veslanja kar dobro dohajal najini "piranji", ki pa sta tako ali tako investiciji stoletja! Po tem, ko sem se tudi sam zadnjih nekaj km poizkusil v tandemu s Sašom, sem dojel, da je veslanje na takšne razdalje z raftom resnično utrujajoče. "Šli bomo bolj na izi, vmes si bomo še kaj spekli in popoldne ob 15h bomo že nazaj v campu..." Resnica je bila seveda nekolika drugačna, daljša...

Kakorkoli, ideja tega izleta je bila predvsem v druženju ob vodi oz. izhodu v naravo nasploh. Služba, v kateri je vsak izmed nas 8h - 10h dnevno v zaprtem prostoru z umetno svetlobo, pač kliče po sprostitvi v naravi. Mi smo tokrat izbrali Kolpo zaradi njene neokrnjene lepote (vsaj zaenkrat je še tako) in njenega vse večjega ugleda med evropskimi rekami, kar pa nenazadnje dokazuje  tudi dejstvo, da je iz leta v leto bolj obiskana in na določenih delih celo prezasedena. Turistov željnih tovrstnih avantur se na reki in ob njej (ne smemo pozabiti, da Kolpo nekateri uporabljajo kot naravna kopališča) v celotni dolžini zgoraj omenjenih 20 km kar tre, še posebej ob lepem vremenu in dela prostih dnevih. Lahko bi rekel, da je Kolpa in narava, ki jo obdaja iz vseh smeri, nekaj na kar smo Slovenci lahko ravnotako ponosni kot na komercialno bolj zanimive turistično - naravne simbole, ki se jih trudimo ponujati tujcem (Bled, Bohinj, Trigl. narodni park, Soča). Predlog za Kolpo pa je za naju z Jožetom bil edina naslednja logična izbira, po tem ko sva letos že bila na Krki, Soči in Dravi. Za začetnika, katerih želja se je čimprej naučiti eskimotiranja (katerega osvojitev je nedvomno povezana s prevoženimi km), da bi lahko kmalu veslala še nekoliko zahtevnejše reke, je bil izbor Kolpe načrtovana odločitev, saj sva vedela da se da na njej idealno "piliti" tehniko veslanja in navajati na nova kajaka nasploh.

Od MB do campa Muhvič pri Dolu (Kočevje) bi naj po viamichelin potrebovali slabe 3h vožnje. Vendar "nujni" postanki ob poti in preživetveni nakup v Kočevju pač terjajo svoj davek s časom.

K Muhviču smo tako prispeli šele po 4,5h.  Sledilo je takojšnje slikanje ekipe rečnih piratov (just for the record) in postavitev "platnenih vil" ter svoje avenije ob vodi. Camp kot taki ni kaj prida velik in v njem si le stežka predstavljam, da bi ga obiskal nenamensko. Čeprav je treba priznati, da ima zaradi svoje neposredne lege in dostopa do reke nek čar oz. posebno vrednost. Le ta najverjetneje pojasnjuje veliko število "zasidranih" prikolic in avtodomov, katerih lastniki delujejo, kot da ob njej letujejo že od nekdaj.

Žar in pivo sta "nehala delovati" že po parih urah, saj smo vso zalogo uvožene robe iz Kočevja "posušili" praktično še preden se je stemnilo. V posodi so do naslednjega jutra  samevali le pečeni melancani, ki pač zaradi genetske sestave (okusa po mesu) niso vzbujali večjega povpraševanja. Včasih se prav vprašam, zakaj jih sploh kupujemo...

Zgodaj zjutraj, lahko bi rekel - še sredi noči (ob 9h) nas je Jože, v stilu vojaških oficirjev opomnil zakaj smo na prvem mestu sploh prišli na Kolpo. "Pubeci, ni zajebancije, treba bo it počasi!" Sledile so takojšnje priprave na urgentni zajtrk, kavo, požirek ruma in gas do Fare (štarta). Šok terapija se je za nekatere poznala še vse dokler nismo raztovorili in sedli v čolne ter naredili prvih nekaj zavesljajev.Osrednje piratski čoln je v vodo izplul prvi, sledila sta mu Samo (allmighty) in Jože s svojim novim klobukom (Čing čang Ču), sam sem spet imel nekoliko težav s krovnico (špric deko) in sem zato štartal skoraj z 2 min zaostankom. Reka je v tem delu nekoliko hitrejša, tako sem svoj zaostanek kaj kmalu nadomestil in se pridružil rečni karavani na našem prvem skupnem spustu. Zaradi silnega veslaškega zagona in vročega vremena smo bili že kaj kmalu primorani parkirati svoja plovila v peščenih "boxih" in na krajšem "pit stopu" dotočiti gorivo in menjati poglede na nadaljni potek dogodkov.Dogovorili smo se, da je zelo pomembno, da se ponovno ustavimo... kmalu. In nato še enkrat takoj za tem. Postankov smo tako v prvih 2h (kumulativno) imeli več kot smo dejansko veslali. Kar pa pojasni večurno "zamudo" v cilju.

Kakorkoli, na reki smo nadaljevali veslanje mimo manjših in srednjih brzic, rečnih rokavov ter kamnitih in celo peščenih plaž. Vmes se je našel kakšen čoln, ki mu je "zmanjkalo pogona" (potnikom na njem se pač enostavno ni več dalo veslati). Le ti so tako raje vsem mimoidočim ponujali domače dolenjske specialitete. Bazirane na žganem... Vse z namenom izmenjave mnenj po nadalnji poti do Dola seveda. "Do kod pa greste vi pirati? A, do Dola greste?! Uf, ...." in to je bilo to...UF! Tu se je, mislim da, začelo njihovo sočutje do podviga, ki smo si ga zadali. Kaj si le naj misliš ob tem ko ti domačini (to smo ugotovili šele kasneje) povedo stavek z dvema črkama in se nato zazrejo v plastenko svojega žganja. Po mojem so si mislili: "tile pa so Pavlihe ejga, do večera bodo ravno nazaj..." Mi pa še vedno prepričani, da brzimo po reki in da smo že na vsaj pol poti. 







Nato smo kmalu po postanku postali lačni in nekdo je predlagal, da se ustavimo in predpripravljenim špagetom (Pirate food) pomagamo pri sanjskem potovanju skozi naše želodce. "Ja pol pa se vstavimo, ne...bomo po tem malo pohiteli."

Na bližnji kamniti plaži parkiramo kot na plavi coni v središču mesta, kjer po hitrem postopku vseh 5 spije zadnjega kozoroga v hladilni torbi. Eni so se zamotili s kopanjem v zalivu, drugi so po torbah iskali zadnje ostanke hrane. Sašo - Mašina, pa se je prostovoljno javil, da bo budno pazil na naše "galeje" (in tistih nekaj šlukov hmeljeve vode). Sam sem na drugi strani reke "naskavtal" tarzanko - vrv napeljano okrog drevesa, katere namen je bil več kot očiten...Imela je edino eno pomankljivost. Bila je na Hrvaški strani. ;) Kakorkoli, bila je uporabna in kmalu smo si jo prisvojili, kot da je naša in kot da drugim samo pustimo, da jo uporabljajo ko nas pač ni.

Salta mortales, poševni Pinoccio, Ku ku Kambodža, air ball, skin flip... so samo nekateri izmed trikov s katerimi smo navduševali. Kmalu je zamisel o kuhanju špagetov z mini plinskim gorilnikom spuhtela v vodo, saj smo v jutranji naglici pozabili na glavno sestavino - špagete. Predpripravljene iz vrečke (Pirate food pač).

Na brežini za nami se je kot naročeno skrivala restavracija (kraj Brsnik, občina Kostel) s teraso in najboljšim razgledom na Kolpo, daleč naokrog (praktično edina). "Dve mesni plošči prosim. Pa 5  kozorogov za splahnit..."

Želja po počitku, zaradi rahle utrujenosti od vožnje in pravkar zaužitih kotletov kralja živali je hitro splavala po vodi saj nas je informacija (posredovana od lastnice lokala), da smo preveslali komaj 4km, presenetila in predvsem streznila, saj smo tako videli, da v cilju še ne bomo tako hitro kot smo si predstavljali.

Kmalu po odrivu iz pristanišča se v daljavi, visoko na levi strani vidi grad Kostel, ki je bil v 15. st. last Celjskih grofov. Služil je kot mejna utrdba v obrambi Kranjske in celjske posesti ter pozneje tudi v obrambi proti turškim vpadom. To je bila tudi zadnja zgradba videna naslednjih 8 km, ko smo v vasi Spodnja Bilpa opazili par hiš, ki so na prvi pogled delovale kot nenaseljene, saj pred njimi ni bilo opaziti kakšnih avtomobilov, ki bi jih nekdo, ki živi tako "odročno" najverjetneje imel. Tukaj je možen tudi dostop do reke, saj se cesta, ki se drugače ves čas vije ob njej, na tem delu približa le tej na nekaj metrov.

V nadaljevanju, po parih odveslanih kilometrih, sem imel občutek, da spust postaja neskončen niz ponavljajočih se zavesljajev in kot da se je vsak izmed nas vključil na avtopilota in veslal v nekem zamaknjenem stanju. Skeg (kobilica na kajaku) se je še enkrat izkazala za odlično opcijo, ki jo ponujajo Piranjini modeli Fusion. Brez nje je na reki kot je Kolpa skoraj mazohistično veslati takšne razdalje.

Nato je pričelo rahlo deževati. Prav neverjetno lepo je na reki, ko dežuje. Utihne vse kar je živega ob njej, sliši se samo dežne kaplje, ki se odbijajo od vodne gladine. Takrat se je najlepše za trenutek ustaviti in opazovati naravo pri delu. Tako nekako si predstavljam, da so se morali počutili prvi priseljenci "Novega sveta", ko so pluli po rekah in odkrivali neznano.



Pri kraju Vrt, kakših 5 km pred ciljem, se reka nepričakovani zooži in tok pridobi na hitrosti in tudi globini. Tukaj je po mojem edini nevarnejši del v celotni razdalji načrtovanega spusta. Predvsem zaradi terena ob reki (na obeh straneh bregov ležijo oranžno skale oz. večji kamni, ki na pogled delujejo ostro kot britev) ter ozkega grla, ki nastane zaradi gneče plovil v tem času. Skozi ta odsek (dolg vsega 200 m) se ob poletnem vodostaju (ko voda ne pokrije prej omenjenih skal) le s težavo prebijejo 3 kajaki vzporedno, kaj šele mini rafti (katerih na reki kar "mrgoli"). Ob morebitni prevrnitvi je potrebno paziti na plovila za seboj, le ta namreč nimajo kaj veliko manevrskega prostora za izognitev, plavati na stran pa zaradi prej omenjenih skal, tudi ni priporočljivo.

Takoj za tem odsekom, se večina veslačev odloči opazovati (ne)uspešnost ostalih pri tem prehodu. Tako se lahko na enem mestu zgnete tudi do 30 in več ljudi. Vodni šank, mu pravijo. Na njem pa se da dobiti vse od domače zaseke pa do "just name it" - žganja.Želja po cilju je vedno večja in vsak, ki ga vprašamo: "Koliko je še do Dola?!" , odgovori: "Sedaj ni več daleč, kakšne 3 km." Po 2 km, ko v Lazah ob Predgradu spet vprašamo domačine, ki so si ob reki uredili zavidanja lepo plažo, koliko je še, seveda odgovorijo: "Uh, sedaj ste pa že res blizu, kakšne 3 km še imate, največ!" Te Laze sem si zaradi vzpodbudnih besed (ki so se seveda kasneje izkazale za skoraj resnične) zapomnil še zaradi nošenja kajakov čez brzice, ki so nam vzele še zadnje atome moči. Sedaj se je že dalo čutiti, da je utrujenost zajela vse prisotne.

Z Markom sva zadnjih 3,5 km zamenjala vlogi krmarja na raftu. Tako sem zadnje poglavje te epske sage zaključil s Sašom v tandemu. Na cilj sva prišla kot druga.

Kolpa je zaradi svoje neokrnjene narave in mirnega toka vzdolž opisanega odseka primerna tako za začetnike, kot tudi tiste, ki na reko gledajo zgolj kot adrenalinsko doživetje. Priporočal bi jo predvsem družinam, ki si želijo kvalitetno preživeti čas na prostem in zaključenim družbam, ki lahko tako druženje izkoristijo na malo drugač način.

The saga continues...

Podatki o rečni trasi:

Vstop: Fara  (225 m.n.v., 45°28'22.79" S,  14°52'52.45" V)

Izstop: Dol (184 m.n.v.,  45°29'41.03" S, 15°03'05.52" V )

Skupna dolžina trase: 21,52 km

Višinska razlika na trasi: 41 m

Višinski padec: 1,90 ‰

Zahtevnost: DV do  I

Porabljen čas za traso (s počitki): 9 ur

Top 5 destinacij za umirjeno veslanje po Sloveniji

Slovenija velja za eno izmed vodnato najbolj bogatih držav v Evropi. O njenem turističnem pomenu nas velikokrat opomnijo prav tujci, ki se ne morejo načuditi lepote slovenskih rek, o čemer med drugim pričajo tudi priznanja Evropske komisije, ki je letos Sloveniji oz. natančneje reki Kolpi (leta 2008 je ta nagrada pripadla Dolini Soče) podelila nagrado Evropske destinacije odličnosti. Več o samem projektu EDEN (European Destinations of Excellence), ciljih projekta in državah nominirankah si lahko preberete tukaj.

Moj izbor slovenskih rek, idealnih za umirjeno "nedeljsko" veslanje pa sem izbral na osnovi naslednjih kriterijev:

• Reka mora imeti vsaj 10 km neprekinjenega umirjenega vodnega toka, do max. 2 zahtevnostne stopnje
• Malo ovir v vodi in ob njej
• Čistost oz. neoporečnost vode
• Doživetje ob reki in ob njej
• Okolica in lepota narave

5. Drava (Krajinski park od Malečnika do Ptuja) - cca. 25km


Drava je osrednji vodotok severovzhodne Slovenije in energetsko najpomembnejša reka v Sloveniji. Izvira 1.176 m visoko na Toblaškem polju v Italiji. Do Maribora teče po Dravski dolini, od tu pa proti vzhodu po Dravskem in Ptujskem polju, kjer je njen tok počasnejši in tako idealen za sproščujoče veslanje po reki.

Krajinski park Drava se razprostira med malečniškim mostom in občinsko mejo s Ptujem. Park obsega staro strugo Drave in pokrajino ob njej ter tako predstavlja enega zadnjih delov naravne struge reke Drave z ekološko in naravovarstveno najvrednejšimi biotopi. Ker gre za rastišča redke in ogrožene flore in favne, so le-ta po domači in mednarodni zakonodaji deležna posebnega varstva. Na Dravi je bilo doslej ugotovljenih 105 vrst ptic gnezdilk, 15 vrst dvoživk, 9 vrst plazilcev in številni sesalci, med katerimi je najpomembnejša vidra, ki je najbolj ogrožen sesalec v Evropi. Pisane barve preko 30 vrst kačjih pastirjev in več sto vrst metuljev, ki obletavajo še bolj pisane cvetove obvodnega rastlinja, dajejo parku izjemno estetsko vrednost. Tukaj pa so tudi očem skrita naravna bogastva, ki jih najdemo v vodi. Doslej je bilo v Dravi ugotovljenih 43 vrst rib, v pritokih sta bogato zastopana potočni rak in potočni piškur, v mrtvicah sta pogosta polža veliki mlakar in roženi svitek, najdemo pa tudi več vrst školjk.

V park ni možno dostopati kjerkoli, saj je ponekod obrežna rast tako gosta, da je dejansko neprehodna, zato je priporočljivo na reko vstopiti vsaj pri dupleškem mostu.

Reka Drava je zaradi propada mariborske industrije, ki je bil v največji meri pobudnik in investitor v obvodni turizem v tem delu Slovenije, kot tudi zaradi nevlaganja v tovrstno turistično infrastrukturo - praktično mrtva. Zato veliko kajakašev Drave žal ne uvršča na seznam favoriziranih rek po katerih bi želeli narediti spust. Če je to neupravičeno ali ne, vam predlagam, da se ob priliki prepričate sami.

Menim namreč, da če bi na Dravi na novo prenovili in uredili čolnarne z možnostjo izposoje jadrnic, čolnov na vesla in na električni pogon ter pedoline, bi reka lahko zaživela v vsej svoji lepoti, ki jo lahko ponudi tovrstnemu turizmu.

Drava ima najvišji vodostaj v juniju, drugi maksimum se pojavlja novembra.

Reka se uvršča na rep lestvice samo zaradi nekoliko bolj umazane vode kot ostale v naboru. Drugače bi jo po vseh ostalih kriterijih uvrstil na 3. mesto.

4. Sava Bohinjka (od Bohinjskega jezera do Nomenj) - cca. 10 km


Sava Bohinjka je odtok iz Bohinjskega jezera. Po 150 m toka se reka zoži v kratki soteski in nato teče proti vzhodu po ledeniških nasutjih do Nomenje. Tam se obrne proti severu in nadaljuje pot v nekdanji ledeniški soteski med Jelovico in Pokljuko. Pri Bledu se reka ponovno obrne proti vzhodu in se pri Radovljici, tik za jezom združi s Savo Dolinko.

Od jezera do Nomenj (cca. 10 km) je reka, čista, položna in plitka (še posebej poleti), 1. zahtevnostne stopnje. Na tem delu  je tudi veliko ribičev - muharjev, zato je potrebna dodatna mera pozornosti.  V aprilu in maju so obdobja snežene vode, takrat je ponavadi vodostaj nekoliko višji. Večina rečnega toka je za kajakaša lahko dostopen s ceste, ki se vije ob njej. Tolmuni, prelivi in peščine si v vsej svoji razdalji sledijo drug za drugim. Jesen ob Bohinjki je čas čarobnih barv doline, obkrožene z gorskimi vršaci, ki jih je pobelil prvi sneg. Običajno nizek vodostaj.

3. Krka (od mosta v Šmihelu pri Žužembergu naprej)




Reka Krka je ena najdaljših slovenskih rek, ki tečejo izključno po ozemlju Slovenije. Izvira pod Krško jamo, zaključi pa se v sotočju z reko Savo. Krka je ena najbolj značilnih dolenjskih rek in edina slovenska reka, ki ustvarja v strugi lehnjak. Dolina reke Krke je z neločljivim prepletom naravne in kulturne dediščine svojevrsten simbol Dolenjske.



Vsega tri kilometre toka od izvira pa do vasi Krka preide struga reke v nivo doline. Od tu naprej pa se je s svojo strugo globoko pogreznila v mehak apnenec dolenjskega gričevja. Z apnencem bogata voda je nešteto naravnih pragov svojega korita obložila s prej omenjenim krhkim lehnjakom. Vode Krke se izraziteje prelivajo iz tolmuna v tolmun čez kaskade, porasle z zelenim mahom vse do Šmihela pri Žužembergu, nato se tok umiri in nekoliko razširi, reka postane primernejša za umirjeno vožnjo in opazovanje narave okrog nas.  Na Krki so tako zraven ptic, rib in žuželk prisotne še močvirska sklednica (želve), bobri ter tudi mehkužci (škržek). Krka je tako največji in najpomembnejši rečni ekosistem na Dolenjskem.

Poletje in nizek vodostaj sta dejavnika, ki kajakašem ne gresta najbolj v prid. Večina jezov je suhih, voda pa se v ozkih pramenih preliva čeznje, ali pa se skozi luknjičav lehnjak pod gladino izmuzne navzdol. Najvišji vodostaj ima Krka v novembru, najnižjega pa v juliju. Od Soteske navzdol je njen padec minimalen. Od tu dalje tudi pogosto prestopi bregove in poplavlja Pretok meseca marca ne zaostaja veliko za aprilskim, kakor tudi ne decembrski za novembrskim. Zaradi intenzivne poletne evapotranspiracije je močno poudarjen poletni minimum (avgust, julij, september).

Reka je v zgornjem toku v drugem kakovostnem razredu.

2. Kolpa (od Fare do Dola) - 20 km





Reka Kolpa je desni pritok Save. Izvira na Hrvaškem, in sicer v obliki globokega kraškega izvira na nadmorski višini 313 m. Od leta 1999 je obmocje izvira Kolpe del Nacionalnega parka Risnjak. Porecje Kolpe se nahaja na jugozahodnem obrobju Panonske nižine na prehodu iz dinarskega v panonski svet. Reko eni poimenujejo celo - slovenska »riviera«, in je dolga 292 km. Je naša najjužnejša reka. Velja za eno izmed najtoplejših, najčistejših in neokrnjenih rek pri nas. Del reke, na območju od Starega trga do vasi Fučkovci, je zavarovano območje v sklopu Krajinskega parka Kolpa. Je izredno bogata z rastlinstvom in živalstvom, saj lahko med drugim ob sami reki najdemo tudi vidro. O neokrnjenosti reke pa nam pričajo tudi zadnje raziskave, ki so v Kolpi odkrile kar 26 vrst avtohtonih rib.



V poletnem času lahko voda doseže temperaturo tudi do 30^oC, zato jo obiskovalci v teh časih najraje obiščejo, saj je primerna tudi za kopanje.

Reka za veslače ni naporna, zato velja za lažjo in primerno tudi za začetnike.

1. Soča (od Kobarida do Tolmina)

Soča je 137 km dolga reka  v zahodni Sloveniji  (95 km) in severni Italiji (42 km). Izvira 1100 m visoko v Julijskih Alpah, v Trenti. Je ena najlepših in najčistejših slovenskih rek, ki je znana po svoji zelenkasti barvi,  zaradi katere jo imenujejo tudi Smaragdna reka. Poleg edinstvene lepote, zaradi katere jo uvrščam na vrh omenjene lestvice, je po vsem svetu znana predvsem zaradi njenih brzic, ki omogočajo eno najboljših doživetij adrenalinskih vodnih športov v tem delu Evrope.



Soča zraven izkušenejših kajakašev na divjih vodah privablja tudi takšne, ki si želijo mirnejših spustov. Takšnih, pri katerih se lahko udobneje namestiš na sedež svojega kajaka in nato le opazuješ dogajanje na reki in ob njej. Težko je v besedah zajeti lepoto Soče v celoti, ki je ne predstavlja samo tok vode, temveč tudi okolje, v katerem je. Najbolje jo je vsekakor izkusiti na vodi!