Kakorkoli, ideja tega izleta je bila predvsem v druženju ob vodi oz. izhodu v naravo nasploh. Služba, v kateri je vsak izmed nas 8h - 10h dnevno v zaprtem prostoru z umetno svetlobo, pač kliče po sprostitvi v naravi. Mi smo tokrat izbrali Kolpo zaradi njene neokrnjene lepote (vsaj zaenkrat je še tako) in njenega vse večjega ugleda med evropskimi rekami, kar pa nenazadnje dokazuje tudi dejstvo, da je iz leta v leto bolj obiskana in na določenih delih celo prezasedena. Turistov željnih tovrstnih avantur se na reki in ob njej (ne smemo pozabiti, da Kolpo nekateri uporabljajo kot naravna kopališča) v celotni dolžini zgoraj omenjenih 20 km kar tre, še posebej ob lepem vremenu in dela prostih dnevih. Lahko bi rekel, da je Kolpa in narava, ki jo obdaja iz vseh smeri, nekaj na kar smo Slovenci lahko ravnotako ponosni kot na komercialno bolj zanimive turistično - naravne simbole, ki se jih trudimo ponujati tujcem (Bled, Bohinj, Trigl. narodni park, Soča). Predlog za Kolpo pa je za naju z Jožetom bil edina naslednja logična izbira, po tem ko sva letos že bila na Krki, Soči in Dravi. Za začetnika, katerih želja se je čimprej naučiti eskimotiranja (katerega osvojitev je nedvomno povezana s prevoženimi km), da bi lahko kmalu veslala še nekoliko zahtevnejše reke, je bil izbor Kolpe načrtovana odločitev, saj sva vedela da se da na njej idealno "piliti" tehniko veslanja in navajati na nova kajaka nasploh.
Od MB do campa Muhvič pri Dolu (Kočevje) bi naj po viamichelin potrebovali slabe 3h vožnje. Vendar "nujni" postanki ob poti in preživetveni nakup v Kočevju pač terjajo svoj davek s časom.
K Muhviču smo tako prispeli šele po 4,5h. Sledilo je takojšnje slikanje ekipe rečnih piratov (just for the record) in postavitev "platnenih vil" ter svoje avenije ob vodi. Camp kot taki ni kaj prida velik in v njem si le stežka predstavljam, da bi ga obiskal nenamensko. Čeprav je treba priznati, da ima zaradi svoje neposredne lege in dostopa do reke nek čar oz. posebno vrednost. Le ta najverjetneje pojasnjuje veliko število "zasidranih" prikolic in avtodomov, katerih lastniki delujejo, kot da ob njej letujejo že od nekdaj.
Žar in pivo sta "nehala delovati" že po parih urah, saj smo vso zalogo uvožene robe iz Kočevja "posušili" praktično še preden se je stemnilo. V posodi so do naslednjega jutra samevali le pečeni melancani, ki pač zaradi genetske sestave (okusa po mesu) niso vzbujali večjega povpraševanja. Včasih se prav vprašam, zakaj jih sploh kupujemo...
Zgodaj zjutraj, lahko bi rekel - še sredi noči (ob 9h) nas je Jože, v stilu vojaških oficirjev opomnil zakaj smo na prvem mestu sploh prišli na Kolpo. "Pubeci, ni zajebancije, treba bo it počasi!" Sledile so takojšnje priprave na urgentni zajtrk, kavo, požirek ruma in gas do Fare (štarta). Šok terapija se je za nekatere poznala še vse dokler nismo raztovorili in sedli v čolne ter naredili prvih nekaj zavesljajev.
Osrednje piratski čoln je v vodo izplul prvi, sledila sta mu Samo (allmighty) in Jože s svojim novim klobukom (Čing čang Ču), sam sem spet imel nekoliko težav s krovnico (špric deko) in sem zato štartal skoraj z 2 min zaostankom. Reka je v tem delu nekoliko hitrejša, tako sem svoj zaostanek kaj kmalu nadomestil in se pridružil rečni karavani na našem prvem skupnem spustu. 
Zaradi silnega veslaškega zagona in vročega vremena smo bili že kaj kmalu primorani parkirati svoja plovila v peščenih "boxih" in na krajšem "pit stopu" dotočiti gorivo in menjati poglede na nadaljni potek dogodkov.
Dogovorili smo se, da je zelo pomembno, da se ponovno ustavimo... kmalu. In nato še enkrat takoj za tem. Postankov smo tako v prvih 2h (kumulativno) imeli več kot smo dejansko veslali. Kar pa pojasni večurno "zamudo" v cilju.Kakorkoli, na reki smo nadaljevali veslanje mimo manjših in srednjih brzic, rečnih rokavov ter kamnitih in celo peščenih plaž. Vmes se je našel kakšen čoln, ki mu je "zmanjkalo pogona" (potnikom na njem se pač enostavno ni več dalo veslati). Le ti so tako raje vsem mimoidočim ponujali domače dolenjske specialitete. Bazirane na žganem... Vse z namenom izmenjave mnenj po nadalnji poti do Dola seveda. "Do kod pa greste vi pirati? A, do Dola greste?! Uf, ...." in to je bilo to...UF! Tu se je, mislim da, začelo njihovo sočutje do podviga, ki smo si ga zadali. Kaj si le naj misliš ob tem ko ti domačini (to smo ugotovili šele kasneje) povedo stavek z dvema črkama in se nato zazrejo v plastenko svojega žganja. Po mojem so si mislili: "tile pa so Pavlihe ejga, do večera bodo ravno nazaj..." Mi pa še vedno prepričani, da brzimo po reki in da smo že na vsaj pol poti.
Nato smo kmalu po postanku postali lačni in nekdo je predlagal, da se ustavimo in predpripravljenim špagetom (Pirate food) pomagamo pri sanjskem potovanju skozi naše želodce. "Ja pol pa se vstavimo, ne...bomo po tem malo pohiteli."
Na bližnji kamniti plaži parkiramo kot na plavi coni v središču mesta, kjer po hitrem postopku vseh 5 spije zadnjega kozoroga v hladilni torbi. Eni so se zamotili s kopanjem v zalivu, drugi so po torbah iskali zadnje ostanke hrane. Sašo - Mašina, pa se je prostovoljno javil, da bo budno pazil na naše "galeje" (in tistih nekaj šlukov hmeljeve vode). Sam sem na drugi strani reke "naskavtal" tarzanko - vrv napeljano okrog drevesa, katere namen je bil več kot očiten...Imela je edino eno pomankljivost. Bila je na Hrvaški strani. ;) Kakorkoli, bila je uporabna in kmalu smo si jo prisvojili, kot da je naša in kot da drugim samo pustimo, da jo uporabljajo ko nas pač ni.
Salta mortales, poševni Pinoccio, Ku ku Kambodža, air ball, skin flip... so samo nekateri izmed trikov s katerimi smo navduševali. Kmalu je zamisel o kuhanju špagetov z mini plinskim gorilnikom spuhtela v vodo, saj smo v jutranji naglici pozabili na glavno sestavino - špagete. Predpripravljene iz vrečke (Pirate food pač).Na brežini za nami se je kot naročeno skrivala restavracija (kraj Brsnik, občina Kostel) s teraso in najboljšim razgledom na Kolpo, daleč naokrog (praktično edina). "Dve mesni plošči prosim. Pa 5 kozorogov za splahnit..."
Želja po počitku, zaradi rahle utrujenosti od vožnje in pravkar zaužitih kotletov kralja živali je hitro splavala po vodi saj nas je informacija (posredovana od lastnice lokala), da smo preveslali komaj 4km, presenetila in predvsem streznila, saj smo tako videli, da v cilju še ne bomo tako hitro kot smo si predstavljali.
Kmalu po odrivu iz pristanišča se v daljavi, visoko na levi strani vidi grad Kostel, ki je bil v 15. st. last Celjskih grofov. Služil je kot mejna utrdba v obrambi Kranjske in celjske posesti ter pozneje tudi v obrambi proti turškim vpadom. To je bila tudi zadnja zgradba videna naslednjih 8 km, ko smo v vasi Spodnja Bilpa opazili par hiš, ki so na prvi pogled delovale kot nenaseljene, saj pred njimi ni bilo opaziti kakšnih avtomobilov, ki bi jih nekdo, ki živi tako "odročno" najverjetneje imel. Tukaj je možen tudi dostop do reke, saj se cesta, ki se drugače ves čas vije ob njej, na tem delu približa le tej na nekaj metrov.
V nadaljevanju, po parih odveslanih kilometrih, sem imel občutek, da spust postaja neskončen niz ponavljajočih se zavesljajev in kot da se je vsak izmed nas vključil na avtopilota in veslal v nekem zamaknjenem stanju. Skeg (kobilica na kajaku) se je še enkrat izkazala za odlično opcijo, ki jo ponujajo Piranjini modeli Fusion. Brez nje je na reki kot je Kolpa skoraj mazohistično veslati takšne razdalje. 
Nato je pričelo rahlo deževati. Prav neverjetno lepo je na reki, ko dežuje. Utihne vse kar je živega ob njej, sliši se samo dežne kaplje, ki se odbijajo od vodne gladine. Takrat se je najlepše za trenutek ustaviti in opazovati naravo pri delu. Tako nekako si predstavljam, da so se morali počutili prvi priseljenci "Novega sveta", ko so pluli po rekah in odkrivali neznano.
Pri kraju Vrt, kakših 5 km pred ciljem, se reka nepričakovani zooži in tok pridobi na hitrosti in tudi globini. Tukaj je po mojem edini nevarnejši del v celotni razdalji načrtovanega spusta. Predvsem zaradi terena ob reki (na obeh straneh bregov ležijo oranžno skale oz. večji kamni, ki na pogled delujejo ostro kot britev) ter ozkega grla, ki nastane zaradi gneče plovil v tem času. Skozi ta odsek (dolg vsega 200 m) se ob poletnem vodostaju (ko voda ne pokrije prej omenjenih skal) le s težavo prebijejo 3 kajaki vzporedno, kaj šele mini rafti (katerih na reki kar "mrgoli"). Ob morebitni prevrnitvi je potrebno paziti na plovila za seboj, le ta namreč nimajo kaj veliko manevrskega prostora za izognitev, plavati na stran pa zaradi prej omenjenih skal, tudi ni priporočljivo.
Takoj za tem odsekom, se večina veslačev odloči opazovati (ne)uspešnost ostalih pri tem prehodu. Tako se lahko na enem mestu zgnete tudi do 30 in več ljudi. Vodni šank, mu pravijo. Na njem pa se da dobiti vse od domače zaseke pa do "just name it" - žganja.
Želja po cilju je vedno večja in vsak, ki ga vprašamo: "Koliko je še do Dola?!" , odgovori: "Sedaj ni več daleč, kakšne 3 km." Po 2 km, ko v Lazah ob Predgradu spet vprašamo domačine, ki so si ob reki uredili zavidanja lepo plažo, koliko je še, seveda odgovorijo: "Uh, sedaj ste pa že res blizu, kakšne 3 km še imate, največ!" Te Laze sem si zaradi vzpodbudnih besed (ki so se seveda kasneje izkazale za skoraj resnične) zapomnil še zaradi nošenja kajakov čez brzice, ki so nam vzele še zadnje atome moči. Sedaj se je že dalo čutiti, da je utrujenost zajela vse prisotne. 
Z Markom sva zadnjih 3,5 km zamenjala vlogi krmarja na raftu. Tako sem zadnje poglavje te epske sage zaključil s Sašom v tandemu. Na cilj sva prišla kot druga.Kolpa je zaradi svoje neokrnjene narave in mirnega toka vzdolž opisanega odseka primerna tako za začetnike, kot tudi tiste, ki na reko gledajo zgolj kot adrenalinsko doživetje. Priporočal bi jo predvsem družinam, ki si želijo kvalitetno preživeti čas na prostem in zaključenim družbam, ki lahko tako druženje izkoristijo na malo drugač način.
The saga continues...
Podatki o rečni trasi:
Vstop: Fara (225 m.n.v., 45°28'22.79" S, 14°52'52.45" V)
Izstop: Dol (184 m.n.v., 45°29'41.03" S, 15°03'05.52" V )
Skupna dolžina trase: 21,52 km
Višinska razlika na trasi: 41 m
Višinski padec: 1,90 ‰
Zahtevnost: DV do I
Porabljen čas za traso (s počitki): 9 ur
