Po Dravi, od Malečnika do Ptuja

Na reki Dravi so že davno minili časi splavarjev in rancarjev, kateri so po tej reki služili vsakdanji kruh predvsem s prevozom lesa vse do daljne Slavonije. Preteklo stoletje je nekdaj čisto in živahno alpsko reko z energetskimi projekti spremenilo v umirjeno zaspanko, katera pa se ob močnih nalivih in dalj časa trajajočemu deževju z dodatnim metrom ali dvema občasno prebudi in rada prestopi bregove, predvsem na delu, ki od Maribora teče naprej po Dravskem polju. Takoj za štajersko metropolo se reka odcepi v dva dela, regulirano staro strugo in umetno zgrajen kanal kateri odvaja odvečno vodo v 17km odaljeno elektrarno Zlatoličje. Oba vodotoka reke se ponovno združita tik pred večnim mestom Ptuj, kjer je spet moč opazovati reko v vsej svoji veličini. Drava danes na svoji 145km poti skozi Slovenijo zraven svojega energetskega potenciala žal ne ponuja zadostne obrobne turistične ponudbe, katera pa bi s pravim posluhom in razvojnimi projekti občin, društev in posameznikov lahko zaživela. Kljub temu je pohvalno potrebno omeniti, da so na koroškem delu Dravske doline ponovno oživili stare splavarske običaje, medtem, ko se vesele melodije in kriki rancarjev spet razlegajo na Dravskem polju... Stara struga reke Drave rekreativnemu veslaču ne ponuja adrenalinskega naboja, ampak ga v običajnem vodostaju očara s svojo mirnostjo, občasnimi razgibanimi rečnimi rokavi, slikovito poraščenim obrežjem in raznolikim spektrom obvodnih ptic. Labodi, sive čaplje, race mlakarice, čigre, galebi in mnoge druge obvodne ptice so predvsem na območju krajinskega parka med Malečnikom in Ptujem v mirnih rokavih našle zatočišče v večjem številu.

Z Vitom sva za najini hibridni »piraji« na lep junijski vikend izbrala prav ta 25 kilometrski zalogaj. Stara struga Drave med Malečnikom in Ptujem velja za najbolj priljubljen del za čolnarjenje na tej reki, še posebej je primeren za kajakaše, kanuiste in mini raftarje. Odsek je tehnično povsem nezahteven in veslačem nudi vsesplošno sprostitev, vendar zaradi svoje dolžine trasa zahteva kar nekaj veslaške kondicije. Spust je možno skrajšati za kakšnih 5 kilometrov, če se za pričetek pustolovščine odločite pri mostu ki prečka reko Dravo v Zgornjem Dupleku. Jutranje sonce tega junijskega dne kaže na lepo poldnevno pustolovščino, katero sva z Vitom namensko želela podaljšati v celodnevno. Za takšno avanturo se z vključenimi veslaškimi postanki potrebuje skupaj od 6 do 7 ur, v kolikor je želja veslača da večkrat postane in ujame kakšen rečni trenutek več na prodnatem otočku, ki jih je na Dravi v izobilju. Kadar dopušča povečan vodni tok, je podvig iz Malečnika do Ptuja možno izvesti tudi v poldrugi uri.

Načrtovan pričetek spusta iz Malečnika s kajaki je bil ob deseti uri iz večje prodnate in kamnite nabrežine, ki jo na desni strani zagleda oko takoj ko se peljemo čez »malečniški most« (iz Maribora proti Malečniku). Takoj za mostom, cca 200 metrov proti Malečniku zavije (prva) ožja asfaltirana cesta desno, kjer lahko takoj po 50 prevoženih metrih ustavimo avto in odložimo veslaške pripomočke.

Drug primeren prostor za pričetek avanture iz Malečnika je cca 2. kilometra za malečniškim mostom na divjem parkirišču (na desni strani ob glavni cesti, tik pod malečniško cerkvijo).

Do prodnate obale med obema mostovoma ki prečkata Dravo v Malečniku je le nekaj korakov po bregu navzgol. Zaradi manjšega nakupa v bližnji trgovini pred se je planiran pričetek spusta nekoliko zamakne, na pol enajsto uro. Nivo vode je običajen in ni visok, zaradi manjšega naliva pretekli dan je zaznati le povečano motnost vode zaradi rečnega mulja. "Sva pripravljena?" "Greva!" Na kajaku vse stvari odloživa v zatesnjeno komoro na kajaku, urediva zadnje podrobnosti in že nestrpno zaveslava po prvih manjših brzicah pod avtocestni most in na levi strani mimo vasi Malečnik. Reka se po začetnem kilometru spusta za vidno umiri, hrup avtomobilov za najinimi hrbti pa umolkne. Zvoke v zraku napolni ptičje čebljanje na drevesih in na vse bolj zaraščenih brežinah struge zagledava prve sive čaplje, ki naznanjajo da sva vstopila v krajinski park reke Drave. Zdi se, da mimo zadnjih hiš na levi z vsakim zavesljajem vstopava globlje v »divjino«.

Po nekaj preveslanih kilometrih, mir v ozračju zopet zmoti brnjenje avtomobilov, izza ovinka pa se po nadaljnih zavesljajih prikaže dupleški most. Pod mostom so še vidni stebrički starega lesenega mostu, katerega je v šestdesetih letih prejšnega stoletja zamenjal zdajšnji,  betonski sodobnik. Vito primakne še nekaj besed: "Ti stebri in ovire ob mostu bi znale ob nižjem vodostaju in nepazljivosti, delovati dokaj nevarno, jih bom dokumentiral!"

Tovrstne ovire so namreč zelo podobne tistim na Soči, blizu Kobarida, kjer se je pred leti tragično ponesrečil italijanski kajakaš, ki je kljub izkušnjam nasedel na "količek" in nato utonil. Močan tok vode mu je ob bočnem trku spodnesel kajak in ga prepolovil. Kasneje so ugotovili, da mu je zlomljena plastična masa kajaka vkleščila noge, tako da ni uspel splavati na površje. Pod mostom se na bližnjem prodnatem otočku odločiva za "pir pavzo", ki nama zapaše, čeprav prave utrujenosti še ni čutiti. Ob počitku se nama celo zazdi, da sonce pri 28 stopinjah (v senci) žge bolj kot v samem kajaku, kjer naju je ob veslanju hladil prijeten vetrič, ki je pihal po reki navzgor.

Po osvežitvi nadaljujeva pot po manjših brzicah, ki se kasneje na vsak kilometer še večkrat ponovijo. Na njih, je zaradi nižjega vodostaja vselej potrebno poiskati del reke z večjim pretokom, saj je tudi s kajakom precej lahko nasesti na plitkejših delih reke. Kjer se nama zazdi, da je voda dovolj globoka, vselej aktivirava skrito orožje najine Piranhe - "skeg", kobilico na kajaku, ki nama občutno olajša brzdati plovilo v ravni liniji.

Vito, ob sončni pripeki vse bolj očitno išče senco dreves ob obrežju reke, na koncu pa osvežitev najde le v vodi. Sam sem se poslužil enostavnejšega trika - lycra z dolgimi rokavi. Deluje!

Krajinski park postaja v osrednjem delu zastavljene poti vse izrazitejši. Rečni bregovi kažejo svojo lepoto z bujno, z grmovjem in drevesi zaraščeno in neobljudeno krajinsko podobo. Glede na lep nedeljski dan bi ob reki pričakoval več ribičev! Le-ti so v goščavju na obeh obrežjih skozi pretekla desetletja naredili niz pešpoti, ki jih sedaj občasno koristijo tudi drugi sprehajalci. Tu in tam na obrežju vabi k počitku na hitro zbita lesena klopca ali je opaziti na pol potopljeno ranco, ki moli iz vode.

Z Vitom se občasno prepustiva toku in tišini, ko zaveslaj vesla skozi vodo utihne in počije roke. Vsake, še tako majhne brzice pa nama prikažejo nasmeh na obrazu. Najina 308 litrska Fusion-a skozi brzice in ovire vselej nalogo opravita z odliko.

V ozadju na gričih Slovenskih goric se nama po nekaj lenobnih ovinkih prikaže obris nekdaj mogočnega gradu Vurberk. Ker je za nama že slaba polovica zastavljene ture, se odločiva za 45 min. postanek na bližnjem gramoznem otočku, da si pripraviva kaj za pod zob. Na otočku poiščeva suho dračje, pripraviva ognjišče in ga zakuriva. Kranjske klobase zapičiva na palice in jih na odprtem ognju dobro zapečeva. Ni lepšega!

S svežo bageto in mlado čebulo kombiniran prigrizek nama počitek v idilični pokrajini da svežih moči za nadaljevanje podviga. Seveda za seboj temeljito pospraviva in nato nadaljujeva pot.

Na desni strani se nama po kakšnem kilometru približujejo Starše in na desnem obrežju se prikažejo "domačini", ki so si s svojimi štirinožnimi prijatelji odločili popestriti vroče nedeljsko popoldne. V daljavi je slišati rezke zvoke sirene...

Kasneje ugotoviva, da le ti prihajajo od skupine veseljakov - "vikend rancarjev". Kaže, da jim je po kratki vožnji vsaj za zdaj zmanjkalo volje za nadaljevanje in so se raje prepustili zabavi na levem bregu Drave, pod Dvorjanami. Med njihovim veseljačenjem je bilo zaznati tudi kanček vzpodbude v klicih, ki so nama bili namenjeni: "Ajmo, veslaj, veslaj..." Njihova modro rumena trobojnica je izdala pripadnost dupleški mornarici!

Najini "piraji" pa brzita naprej. Reka se pod Vurberkom z 90 stopinskim ovinkom obrne v desno in nadaljuje pot ob Krčevini pri Vurberku na levem bregu in Hajdošam na desnem bregu. Omenjen del reke postaja vse mirnejši in širši. Okrepijo se tudi zračni tokovi, ki nekoliko upočasnijo veslanje. Čas se tukaj nekoliko ustavi. Za drevesi se pred nama na bregovih prikaže ptujski grad, ki naznanja bližnji konec te pustolovščine.

Tik pred Ptujem (Ptujsko jezero) se  stara struga ponovno sreča s prej omenjenim umetnim kanalom, kjer se tok občutno poveča in veslaču omogoča lenobni prihod (brez dodatnega veslanja) v naše najstarejše mesto. Na najino veliko presenečenje je "jezero" presenetljivo polno vodnih aktivnosti, od kopalcev na levem obrežju ter majhnih motornih čolnov na sredi, do skupine vodnih motoristov, ki so s svojimi skuterji odvihrali globoko v notranjost kanala, kljub opozorilu, da je vožnja po njem prepovedana.

Vzameva si še nekaj trenutkov za panoramski ogled Ptuja iz reke, nato je čas za zasluženo pivo, kjer nama v gostilni Ribič niti sitni natakar ne more pokvariti razpoloženja ob mislih, da sva danes preveslala kar zajeten rečni odsek.

Čakava na logistiko, za katero poskrbi Nataša, moja boljša polovica. Na poti proti domu je v avtu čutiti prijetno utrujenost, ki se pozna še naslednji dan ali dva...

Podatki o rečni trasi:

Vstop: Malečnik  (249 m.n.v., 46°33'21.84" S,  15°41'00.04" V)

Izstop: Ptuj (227 m.n.v., 46°25'07.72" S,  15°51'59.65" V )

Skupna dolžina trase: 25,00 km

Višinska razlika na trasi: 22 m

Višinski padec: 0,88 ‰

Zahtevnost: DV do I

Porabljen čas za traso (s počitki): 6,5 ur